Tiskane izdaje
Če bi vprašali moje otroke, kaj se jim je najbolj vtisnilo v spomin po kratkih počitnicah v Vojvodini in Budimpešti, bi vam odgovorili: vožnja z velikanskim kolesom in nočni sprehod po mestu. Jaz bi vam odgovorila drugače.
Vse se je začelo zadnjo uro, ki smo jo nameravali preživeti v Sajanu, vasici na banatski strani reke Tise. Sredi pakiranja je pridrvel v hišo moj najstarejši in vpil: »Mami, mami, pujski so se rodili.« Naveličano sem zamahnila z roko. Kaj me briga, že pred tremi dnevi sem izpustila ogled pujsjih mladičev. Še naprej sem metala stvari v potovalke, ko je spet prihrumel fantič, ki je sicer že ves teden vstajal ob šestih zjutraj, da je lahko opazoval živali na kmetiji. Drugi dan se je tudi že ponudil, da bi pomolzel koze, a je njegovo ponudbo gospodarica prijazno zavrnila.
»Mami, mami, pujski se še vedno rojevajo! Pridi, no.«
To je pa nekaj čisto drugega. Spustila sem potovalke in odhitela v svinjak. Mestno dekle, ki se je obiskov v hlevih sicer še dobro spominjalo iz svojega otroštva, a ki pujsov (in krav) pozneje ni imelo več priložnosti opazovati, saj imajo na številnih kmetijah samo kure (kvečjemu še koze, race ali gosi), je imelo kaj videti. Eden za drugim so padali ven, se kobacali in prekopicevali, za sabo vlekli popkovnico in kolovratili proti materinim seskom. Bolj iznajdljivi so jih našli takoj, drugim je morala pomagati gospodarica. Deset se jih je skotilo živih, enemu ni uspelo. Tudi smrt je del življenja, sem poskušala filozofsko razložiti otrokom. A ni bilo videti, da bi jih ta posebno pretresla.
»Mami, čemu služijo pujski?« se je čez čas oglasila ta srednja. Iz njih delamo salame, sem ji poskušala stoično odgovoriti in se že začela spraševati, ali bo takoj postala vegetarijanka. Aha, je pokimala, in jih še naprej radovedno opazovala.
Kaj se nam je torej najbolj vtisnilo v spomin? Če vprašate mene, so to pujski.
