Dobro jutro: Reševalci

Med naravnimi nesrečami, ki sledijo druga drugi, med preštevanjem mrtvih, na katere so se zrušile slabo zgrajene hiše in tovarne, in v vaseh, zravnanih z zemljo zaradi naplavljene zemlje, lahko slišimo neko svetlo besedo. Reševalci.

Sami ne morejo postati novica v časopisih. Njihova imena redko omenjajo na televiziji. Ne zahtevajo priznanj in nimajo časa za intervjuje. Borijo se za vsako življenje, in če je treba, so pripravljeni žrtvovati svojega. Ne zato, ker so pogumni, in ne zato, ker bi hoteli biti junaki. Kratko malo opravljajo svoje delo. In edina nagrada, ki jo pričakujejo, je, da bodo našli srce, ki še bije, roko, ki je še vedno topla. Morda komaj opazen nasmeh. Samo tako vedo, da so zmagali.

Ni pomembno, ali so v Bangladešu, Kambodži, Franciji ali Sloveniji – reševalci so vedno enaki ljudje. Ne delijo jih zemljepisni poldnevniki, ne določajo jih barve družbenih sistemov, ne podlegajo lažnim vrednotam. Vsakdo od njih je predvsem človek.

Ko se je v Bangladešu zrušila osemnadstropna stavba, so vsi govorili o lastniku, ki je pobegnil, o velikanskem kapitalu, ki ga je bilo čedalje več. Reševalce so omenjali samo mimogrede kot samoumeven pojav.

Zakaj v vseh družbah najmanj govorijo o najplemenitejših poklicih? Zakaj nam reševalci niso za vzor pri tem, kako reševati svet v krizi?

Kadar pomislimo, da je vse šlo k vragu in da je dobrota izginila pod bremenom eksistencialnih težav, poglejmo malo okoli sebe. Pravzaprav lahko opazimo veliko reševalcev. Tudi tistih, ki hitijo na pomoč bolnim in poškodovanim. In tistih, ki se vzpenjajo po gorečih zgradbah. In tistih, ki letijo s helikopterji, ko nekdo pade z visoke stene. Vsi so velike bakle goreče človeškosti, ki osvetljujejo pot izgubljeni družbi.

Zaslužijo si globoko spoštovanje! In velikansko zahvalo! Gotovo nisem edina, ki ji vračajo vero v dobroto. So namreč reševalci naše skupne duše.