Dobro jutro: Rimska cesta

Bilo je malo po drugi uri zjutraj. Noč na morju je bila popolna. Barka je bila pri miru, kot da stoji na trdnih tleh. Gladina je bila gladka kot steklo, po katerem bi razlil živo srebro. Tišino je enakomerno prekinjalo le pritajeno pljunkanje vode okrog ladijskega trupa in občasno oglašanje čuka z bližnje obale.

Ko sem pogledal navzgor, proti nebu, sem se nemudoma zavedel, da je to idealen avditorij za nebeško predstavo, ki se je bližala velikemu finalu. Tik nad mojo glavo, takšen sem imel vsaj občutek, je žarelo na milijone zvezd, ki so kot preobtežen strop grozile, da bodo zgrmele name. Približno po sredini te nebesne scenografije pa se je raztezala svetla, skoraj bela meglica nejasnih robov – kot da bi jo naslikala roka nervoznega slikarja.

To je bila Rimska cesta, galaksija, ki ji pripada tudi naše osončje in ki med drugim premore do 400 milijard zvezd. Galaksija ima premer 100.000 svetlobnih let, njeno središče pa je od našega Sonca oddaljeno približno 27.000 svetlobnih let. Njen najsvetlejši del je viden poleti v smeri ozvezdja Strelca, kjer je njeno središče. Rimska cesta je seveda le ena od milijard galaksij v vesolju, ki ga vidimo oziroma zaznavamo z modrega planeta, a ima kot naša, domača galaksija za človeštvo že dolgo poseben pomen.

Čeprav z Zemlje vidimo le njen manjši del, nas opozarja na neskončnost vesolja in na srečo, da smo lahko del tako čudovite in enkratne reči, kot je življenje. Hkrati pa buri domišljijo in postavlja večno vprašanje: smo v tem brezkončnem prostranstvu resnično sami? Ali pa v tej zvezdni predstavi na nekem drugem, oddaljenem svetu prav zdaj uživa še kdo?

Kot omamljen sem se šele po približno desetih minutah vrnil z vesoljskega potovanja in se zavedel tuzemskosti, morja in barke ter se odmajal nazaj na ozko ležišče v kajuti. Kot že dolgo ne sem se zavedal svoje majhnosti in minljivosti. A bil sem tudi srečen.