Dobro jutro: Spiros

»Je pa vroče, stric, kaj?« Ne ravno s temi besedami, a s precej podobnim tonom me nasmejano, a prijazno nagovori mlada Grkinja na Amorgosu na Malih Kikladih. Ni ji treba gledati na termometer. Dovolj je bežen pogled na premočenega in pokuhanega srednjeevropskega turista, ki se v popoldanski pripeki prejunaško poda na ogled glavne otoške vasi Hora s 414 dušami. Bolj diskretnega opozorila, da moram paziti na težko grško sonce, ne bi mogel dobiti. Moja majica je mokra od vratu do popka. Jaz pa donkihotsko silim k mlinom na veter proti vrhu zahodne strani gore sv. Elije.

Sprehod skozi Horo in njene senčnate ter nežno tlakovane ulice je odrešujoč. Na vogalu, kamor do vrha vendarle pripiha blaga sapica z morja, poiščeva prvo taverno z lesenimi in oglatimi mizami. Gostilničar nemudoma razume, da bo liter vode premalo. Čez minuto ali dve je nazaj z vodo in limonado, postreže in ... prisede: »Od kod sta?« žlobudra in klepeta Spiros. Le malokje v razvitem svetu doživiš tako topel in neposreden dotik. Ima čas za naju, nama svetuje, pojasnjuje in v nekaj pičlih stavkih razodene, zakaj je Amorgos tak čudežen otok in zakaj so domačini prijazni. »Nimamo letališča in nimamo čarterskih turistov. Sem pridejo samo tisti, ki se potrudijo. Mi smo pravo nasprotje Santoriniju. Če hočete industrijo, greste na Santorini,« reče Spiros in razgali ključno razliko med turizmom in turizmom. Težko opišem v 20 vrstah, kako diha glavna ulica z negovanimi trgovinicami, tavernami in »emprostiadami« (senčnatimi dvorišči) v Hori. Stoletja se je skrivala pred pirati vrh hriba. Zdaj jo odkrivajo druge vrste pirati. Tukaj imajo nenavadno jasno nebo nad sabo. Nad južnim nebom je do skrajnosti natančno izrisan Škorpijon, Kastor in Poluks sta še zmeraj v Dvojčkih pri Orionu, v Rimski cesti pa vrh vse te jasnine končno zreš celo čredo sonc. Kako dragocen je tako jasen pogled na svet, kaj, Spiros? Boris Šuligoj