Tiskane izdaje
Najprej se je zaprl kot sramežljiva mimoza. Počakal sem, ker sem vedel, da bo razprl svoje liste. Ne da mi ne bi hotel pokazati, kako se pletejo košare iz rumenkastih vrbovih vejic, bilo mu je le nerodno, da se s tem sploh ukvarja. Pa le zato, ker pač ni vedel, kako bom sprejel njegovo odločitev – kot njegov poraz ali kot dobro izbiro.
A se je čakanje izplačalo. Če ti mladi mož z dvema univerzitetnima diplomama začne razlagati, kako se pletejo košare, potem si zadel glavno terno na podeželski veselici.
Bil sem ga poprosil, da mi pokaže, kako se pripravita vrbova in leskova vitra, kakšne so posebnosti akacijeve in kako je mogoče zgladiti kostanjevo, ker bi si pač rad iz čiste nostalgije spletel pravi haloški koš, v kakršnih sem na mlada leta znosil krompirja, repe, korenja, detelje pa tudi gnoja in celo kamenja na desetine ton.
Poznala sva se že prej, nekajkrat premlela slabe možnosti, da bi lahko našel izobrazbi primerno zaposlitev, potem pa je pred dvema letoma nekam poniknil. Dokler ga spet nisem srečal nasmejanega in s sinom v naročju.
Njegovo razkritje, kaj počne, njegovo povabilo in moja želja po košu sta se srečali tam na njegovem hribčku v majhni delavnici, kjer je še vedno dovolj prostora za dva pletena gugalnika.
Pa za pletarski stol v kotu in povsod naokoli razmetane vitre, olupljene palice, lesena dna pa škarje in nožičke ter pojočo škatlico na mizici, ki pomirja le z izbranim glasbenim repertoarjem brez poročil, komentarjev in reklam.
Vživel se je. Našel je delo in v njem sebe. Našel kupce gugalnikov, pletenih jerbasov, iz najtanjšega šibja spletenih tulcev za steklenice vrhunskih vin, vrtne stole ... Nasadil je navadnega lipovca, pletarskega vrbja, rumenega pintovca, nekdanje sadovnjake, vinograde in gozdne robove sproti čisti enoletnega leskovja ...
S pridnostjo nahrani tri telesa mlade družine, življenjske vedrine pa pridela toliko, da sem si je obilo naložil še za domov.
