Dobro jutro: Srečno, Pehta!

Bil je turoben zimski večer. Kanček domotožja in otroške nostalgije sem poskušala odgnati z ogledom slovenske filmske uspešnice Srečno, Kekec. Slovensko klasiko po literarni predlogi Josipa Vandota in režijsko taktirko Jožeta Galeta mi je med zadnjim obiskom v Ljubljani prijazno podarila prijateljica, ki prav tako živi v tujini. Rezultat lahkotnega napeva, »kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog...« je bil daleč od pričakovanega. Na žalost odrasli ljudje tudi otroške junake seciramo z odraslimi očmi.

Kot majhen deklič sem držala pesti za pogumnega, poštirkanega in oh in sploh idealnega junaka Kekca. Tokrat me je s svojo dobro voljo za vsako ceno zgolj in samo živciral. Moje simpatije gredo teti Pehti, zaradi katere smo se kot majhni paglavci tresli do kosti.

»Včasih sem bila veliko med ljudmi. Pomagala sem, kjer je bila pomoč potrebna. Pa so pokazali hvaležnost: Izgnali so me!« je Kekcu zaupala izkušena zeliščarka, ki je pred svetom pobegnila v samotne skale. Čudakinja, nad katero so se ljudje z baklami spravili kot nad divjo zver, je v trenutku slabosti storila usodno napako. Prebrisanemu pobalinu je priznala, da razpolaga tudi z zdravilom za slepoto. Ostala je brez dragocenega zvarka, Kekec pa ji je prevzel tudi zvestega spremljevalca volka. Čisto sama je ostala v gorah.

Kekec je lahkotno sklenil, »da vendarle ni tako slaba« in že je hitel novim ukanam naproti.

So slovenski filmski junaki krivi, da je v kolektivni psihi »slovenskih Kekcev« nekaj najbolj običajnega, da stvari, ki jih želiš, s pomočjo ukan in brez kančka slabe vesti preprosto ukradeš drugemu? In to celo precej starejšemu posamezniku, ki je v svoj izdelek vložil vse svoje življenje?

»Bo že prišla ura. Moja ura, ko bom lahko pokazala, kaj znam, kaj zmorem...« je Pehta med nabiranjem rožic sanjarila o zmagoslavni vrnitvi med ljudi. Srečno, Pehta!