Tiskane izdaje
Mislim, da sva se že peljala skupaj. Spomnim se žarečih modrih oči, smejalnih gub, navihane kozje bradice in strastnega monologa o naši državi, ki je po komičnosti primerljiv s kakšnim stand up komikom. Tokrat se v taksi nisem usedla v dobrem razpoloženju. Med razmišljanjem, kako mi bo uspelo opraviti tri obveznosti hkrati, sem odložila telefon. Takoj je začel: »Pišete, slišim, pišete? O čem pa sploh lahko pišete? Saj smo premajhni, da bi bilo dovolj za eno zgodbo. In se nočemo sprijazniti, da v globalnem smislu pomenimo manj kot nič. Less than zero, ne?« je mežikal, me domačno drezal in se smejal. »Saj nimamo nikakršnih zgodb. Razen nevoščljivosti, občutkov večvrednosti tistih najbolj zaplankanih, odrivanje s komolci, turbokapitalizma, zgodb o malih ljudeh, takih zgodb je pa precej. A nihče ne piše več o njih.«
Za hip je zazvenel kot pridigarski pater Savonarola v Firencah ali »Dobri človek« z Negove. Zavzdihnila sem, nisem mogla zbrano odtipkati »nujnega« sporočila na mobilcu. »Rad takole govorim, si olajšam dušo, mi pa ves čas prisluškujejo, to je najbolj smešno, kje so me našli?« se smeje.
Nenadoma se z nasmeškom obrnem proti njemu. »Prisluškujejo? Kdo?« »Tile naši. Povsod.« »Zakaj bi vam kdo prisluškoval?« »Vozim ljudi.« Ves čas se smeje. »Ljudje pa veliko govorijo. Saj vem, tako je neverjetno, da mi nihče ne verjame, a tako pač je ...« se smeje. »Vam pokažem. Poglejte.« Iz predala vzame napravico. »Vidite, take so te bubice od blizu.« Pokaže na fotografije napravic v svojem mobilcu. »Ne vem, zakaj jaz? Rad jem, pojem, plešem in rad imam ženske ...« govori in se ves čas smeje na glas. »Se ne sekiram. Ampak vse, kar zdajle govoriva, je posneto.«
Ko odhajam iz taksija, se zavem, da se smejem. Stanje je neprimerno boljše, kot ko sem vstopila. Temu se reče pranje možganov. Ali kvantna fizika. Edino, o čemer se ne strinjava. Ni res, da ni več zgodb.
