Dobro jutro: Ukradene podobe

Sem in tja se zgodi, da iz orumenele škatle potegnem »ukradene podobe« svojih ne tako prelomnih trenutkov. Med odpiranjem Pandorine skrinjice na dan privrejo pozabljeni spomini, občutki, vonji ...

Prijetni, manj prijetni, strpani v en sam album fotografij. Barvne, črno-bele, profesionalne, amaterske, bolj zgovorne kot tisoč besed. V različnih življenjskih obdobjih so fotografije naš najzvestejši spremljevalec.

Prijateljem in znancem ponosno razkazujemo fotografije z maturantskih izletov, počitnic, rojstnodnevnih zabav in porok. Ko se nam zdi, da nimamo več kaj pokazati, vsem na ogled postavljamo svoje otroke, vnuke, snahe, taste in tašče ... Kot da bi kakovost življenja merili po količini obstoječih fotografij.

Vsakdo ima svojo najljubšo podobo. Kadar jo pogledamo, se nam zazdi, kot da bi iz obledelega celuloidnega papirja žarela ena sama sreča.

Moja je nastala v otroštvu, na njej pa se zdi, kot da sem pripravljena, da osvojim ves svet. Vse otroške fotografije so takšne, zato fotografi verjetno bolj kot karkoli drugega ljubijo otroške motive.

Majhni otroci niso srečni, ker berejo navdihujoče citate, se urijo v pozitivnem razmišljanju ali se prepričujejo, da so vredni ljubezni. Na fotografijah žarijo, ker svobodno izražajo svoje občutke in svojo energijo. Svetlo, temno, pozitivno in negativno. Preprosto živijo. Iz srca.

Velikokrat razmišljam o podobi, ki jo trenutno vidim samo še jaz. Edini, na kateri se prepoznam in mi je všeč ... tako nekako gre prečudovita uvertura v magični roman Ljubimec francoske pisateljice Marguerite Duras. V množici podob je težko prepoznati in ohraniti svoj pravi obraz. Morda ga je treba celo znova najti.

Tisto punčko z iskricami v očeh in tistega dečka, ki je zasanjano strmel v zvezde.