Dobro jutro: V najljubšem kotičku

Ni lepšega kot včasih ugotoviti, da je vse po starem. Da v najljubšem kotičku ni nihče brisal prahu, ko te ni bilo. Da so kazalci na uri obstali. Ni lepšega kot se vrniti in začutiti, da v kotičku vse diha, kot je nekoč. Kot je dihalo, ko si odhajal. In se ustavilo, ko si odšel.

Z mojo red corvette sva v istrski vasici, nekje bogu za hrbtom, vsako pomlad priči časa, ki je obstal. Sveta, ki se je ustavil. In ki se, ko napoči čas, vsakič znova vzpostavi. Kot bi se vsako pomlad vrnili v Márquezov Macondo.

Njeni prebivalci nama ob vsakem ponovnem snidenju pogledajo naravnosti v oči in se vselej pridušajo, kako so vso dolgo zimo čakali samo na tisti trenutek. Se pripravljali samo na - novo sezono. Ko bo spet vse po starem. Ni lepšega kot včasih ugotoviti, da najbolj prija - pogreta juh'ca. Macondo od lani. In predlanskim. In predpredlanskim ...

Tudi letos sva šli s corvette pogledat v »najin« Macondo. Družba je glasno zabavljala: »Je treba it'. Da se človek prepriča, da čez zimo ni pozabil pedal poganjat.«

»Tega pač ne pozabiš,« je prhnila corvette. »Pa da na kakšnega gozdarja ne naletiš v lovnem rezervatu,« je kričal drugi. »Pa da pozabiva, da je treba bežati,« mi je šepetala corvette. Meni pa lady Chatterley na oči.

Še so kričali za nama, ko me prešine, da zgodaj spomladi v samotni divjini pač ni gozdarjev. Zgolj kakšna sama - corvette. Na glas rečem: »V tem času so tam samo galebi ...« »A, galebi? Oni galebi?« so namigovali. » ... in lovci,« sva dokončali misel s corvette. »Pa še lovci! Vsak s svojo puško?!« so vpili.

Logarsko hišico, ki sameva tudi v sezoni, sva jim raje kar zamolčali. In tudi s tem se nisva hvalili, da sva se vso dolgo zimo pripravljali na - novo sezono. Na stare pasti novih galebov in lovcev. Tako kot sva se predlanskim na lanske in predpredlanskim na predlanske ... Kako včasih res prija samo pogreti juh'co od prejšnjega dne.