Dobro jutro: Več kot kos mesa

Srce je mišica, ki je velika približno toliko kot človeška pest. Leži za prsnico, njegova ključna naloga pa je, da po žilah poganja kri. Tako suhoparno o vitalnem človeškem organu pišejo v zdravstvenih enciklopedijah. Za utripajoči »kos mesa« precej več tankočutnosti kažejo pesniki. Po njihovi zaslugi srce hrepeni, krvavi, skeli, boli ... Verjetno se še spomnite, ko vam je nekdo prvič ukradel srce in vam ga že kmalu zatem tudi strl. Joj, kako je bolelo! Ko srčno bolečino prebolimo, ostanejo samo še prijetni spomini. Zaradi pšenične barve ... Ljudje se razlikujemo predvsem po intenzivnosti bitja svojega srca oziroma srčnosti. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno,« je ena najlepših misli pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja. Brez pristne zaznave srca bi bili verzi pesnikov le mrtve črke na papirju, slikarske umetnine pa zgolj prazne podobe. Odsotnosti duše ne more prikriti še tako izjemna tehnična popolnost. Dober pesnik, pisatelj, slikar, filozof, novinar in ne nazadnje kmet je lahko samo nekdo, ki je s srcem pri stvari.

Edinstven utrip srca začutim, ko prebiram knjigo svojega najljubšega pisatelja, prisluhnem glasbi iskrenih izvajalcev, večerjam v mamini kuhinji, si odprem steklenico doma pridelanega terana in gledam črno-beli nemi film iz časov, ki še niso bili okuženi s posebnimi efekti. Samo zaradi srca je neka vrtnica postala imenitnejša od vseh drugih. »Ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz njih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo slišal pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja«.

Srce je več kot kos mesa.