Dobro jutro: Velikansko učenje

Moj brat v srednjih letih je kupil kitaro in začel vaditi akorde. Nima posluha, zato slepo sledi internetnemu učitelju. »Drn, drn,« mu sramežljivo pojejo strune, vendar ne namerava odnehati. Vsak dan po uro ali dve sestavlja dure in mole, lestvice in melodije. Bila sem zelo presenečena nad njegovo odločitvijo, on pa mi je povedal, da se že dolgo ni naučil nič novega. Zaželel si je, da bi sistematično predelal neko snov od samega začetka.

Kdaj ste se zadnjič naučili nekaj novega? »Kdor se je nehal učiti, se je že postaral,« je dejal Henry Ford in imel popolnoma prav. Tudi mladi ostarijo, če zaprejo vrata do svojih možganov in vanje ne spustijo novega znanja. Mnogi imajo celo odpor do učenja in se vedejo agresivno do stvari, ki jih ne poznajo. In ko v svojem okolju opazijo človeka, drugačnega od sebe, se jim je lažje vesti kot šovinist in rasist, kakor da bi se potrudili in ugotovili, kdo je ta človek, od kod prihaja, in kakšno kulturo skriva v srcu.

Razlikujmo znanje, razmišljanje in učenje. Nekateri ljudje imajo veliko znanja, čeprav nikoli niso hodili v šolo. Drugi so pridobili cenjene diplome, a kljub temu nikoli niso veliko razmišljali. Spet tretji se večno učijo in se jim nenehno zdi, da čedalje več stvari še ne poznajo.

Poznala sem žensko, ki je pri petinštiridesetih letih začela študirati umetnostno zgodovino. Nato je postala izvrstna likovna kritičarka. Ko sem se začela učiti kitajščine, je bila v moji skupini tudi upokojena profesorica matematike. Stara je bila 68 let. Ko sem odšla na Kitajsko, sva si dopisovali v kitajščini. Poznam slavnega, 101 leto starega pianista, ki vsak dan igra klavir. »Vadim,« mi pravi, meni pa se zdi, da se virtuozno dotika zvezd.

Ti ljudje se mi zdijo pravi velikani! Pokličem brata, da bi mu povedala, kako ponosna sem nanj, on pa mi zadržano sporoči, da je kupil še električno kitaro. In začel proučevati glasbeno teorijo.