Dobro jutro: Visoko

Ne vem natančno, kakšne so nove okoliščine, je pa mlada in pripravna natakarica povedala, da je dvorec sicer še zmeraj »občinski«, ampak oživljati so ga začeli domačini, ki se gredo tudi skromno gostinstvo (pijača in sladoled). Naj to za prvo stopnjo radovednosti zadostuje. Vsi namreč vemo (no, skoraj vsi), da so si tri občine, ki si lastnino delijo, že vsaj tri desetletja belile glavo, kaj storiti z Visokim. Bili so veliki načrti, ki sta jih pomagali kuhati država in Cerkev, a nobena se zaradi strahu, da bi se opekla, ni zares ogrela. Tako se je za silo obnovljeni dvorec znova namenil propadati, Tavčar spodaj pod poslopjem (Savinškov kip) je mrko gledal proti rojstnim Poljanam, slučajni obiskovalec pa se je zaziral v vedno zaprta imenitna vrata.

Zdaj stvar torej deluje. Imajo celo poroke, kar sicer ne bi bilo čisto nujno, a kaj, ko se je nekdo brihtno spomnil, da sta bila visoška gospodarja, torej pisatelj Tavčar in častita gospa Franja, prva med narodnimi damami, vzorna zakonca, poročena od leta 1887 do Tavčarjeve smrti leta 1923 in še naprej, do njene 1938. Domačini iz tistega časa bi sicer znali o njej povedati marsikaj, kar, bognedaj, ni v zvezi z njeno krepostjo, zato pa s priljudnostjo med kmečkimi ljudmi; gospa Franja je bila pač tudi na Visokem orto Ljubljančanka.

Ampak saj ni treba, da ženin in nevesta, ki se zdaj poročata na Visokem, vesta čisto vse. Bistveno je, da kaže dvorec spet znake življenja. Poleg poročne dvorane so tam uredili tudi stenski album o družini Tavčar, in ko gledamo fotografije, lahko malo pofantaziramo, koliko kulturne zgodovine je zakopane med tistimi zidovi in kakšne zaklade bi bilo mogoče potegniti iz tega najlepšega in najbolj gosposkega kmečkega dvora pri nas. Tavčar je, kot vemo, nameraval napisati še drugi in tretji del Visoške kronike, a je prej umrl. Domačini so se očitno odločili napisati četrti del.