Tiskane izdaje
Režiser Samo M. Strelec nam je najbolj konkretno povedal, da bi bilo treba črno podobo in samopodobo naše deželice obrniti in na hrbtno stran te zagrenjene slike narisati nekaj drugega. Ne zlaganega! Tudi resničnega; a nekaj tistega, česar v napetem dnevnem loku ne opazimo, da se (nam) je zgodilo. Prepričali s(m)o nas gledati na ta svet, kakor da resničnost ne more več biti toplo pastelno obarvana, kakor da so za vselej izginili zlati okvirji okrog naših podob. Kakor da je prostora le še za spore, po kalupih narejene trgovske centre in prometna krožišča; na podobi tega sveta so le izračuni družbenega bruto proizvoda, podatki o premajhni delovni učinkovitosti zgaranih zidarjev in večno zaposlenih trgovk, namišljenih gospodarjev in pridigarjev ...
Strelec pa bi sredi vsega tega postavil – muzej uspehov. Zanj je tudi že našel primerno mesto v praznem gradu Turnišče pri Ptuju. Država tako ali tako ne ve, kaj bi s svojimi gradovi, zato jih neuspešno prodaja in ponuja v najem. Pri njegovi zamisli pa ni toliko pomemben grad, kot je pomembna zamisel sama.
Začne nas osvajati takoj, ko si jo poskušamo malo konkretneje predstavljati. Ko z metrom za uspeh zakoračimo po deželici, premerjamo ljudi, njihovo delo in njihove ideje. Začudeni in potolaženi hkrati globoko vdihnemo spoznanje, da sobane in zbirke takšnega muzeja sploh ne bi bile tako prazne, kot se je zdelo, preden smo začeli meriti.
Ne spravljajmo se v zagato, kdo naj bi bil vrhovni merilec, kaj je uspeh in kaj ni. Bolje bo, če že danes začnemo urejati zbirko svojih uspehov.
Ko si človek zamisli vitrine, albume in sobane, ki bi jih moral napolniti, nalušči iz lastnega življenja več uspehov, kot je sploh upal pomisliti, da jih je dosegel. Iz tisoč in sto tisoč zbirk osebnih uspehov bo potem vražje lahko urediti in odpreti osrednji muzej dežele.
