Dobro jutro: Zdaj razumem

Pravijo, da ko ena duša odide, druga pride. Nekakšno naravno ravnovesje. Nekje nekdo umre, drugje se rodi. Pravijo tudi, da žalost ne pozna bližnjic. Lahko jo sicer potlačimo, odrinemo, ne moremo pa se ji zares umakniti. Pride čas, ko se moramo spoprijeti z njo.

Ko sem bila stara sedemnajst let, mi je umrl oče. Nisem znala žalovati. Nanj sem se tuintam spomnila, mu v mislih kaj povedala, toda njegove smrti v resnici nikoli nisem prebolela. Mnogo kasneje sem si priznala, da sem ga zato, ker me je zapustil, kaznovala z molkom. Izbrisala sem ga iz svojega življenja. Zelo malo sem govorila o njem. Kot da ga nikoli ne bi bilo. A kako čudno hvaležna sem bila vsakič, ko je kdo pristopil k meni in omenil njegovo ime.

To so bili redki redki trenutki. Smrti se izogibamo, pogovoru o umrlih pa tudi. Čeprav je vselej okoli nas (in mi del nje), ostaja tabu. Kolikokrat ne vemo, kaj reči komu, ki izgubi ljubljeno osebo. Mu telefonirati, ga povabiti na pijačo, mu poslati sporočilo ...? Ali ga – še najbolje – pustiti pri miru, da čas odigra svoje, potem pa reči – nič?

Zdaj je smrt znova udarila. Ne tako zelo blizu, a še vedno dovolj. Tokrat sem razumela. Za umrlim lahko žaluješ tudi tako, da živi še naprej – v tebi. V spominih, besedi, glasbi, v srcu.

V angleščini beseda wake pomeni obred bedenja pri umrlem. A prvi pomen, ki ga Wikipedia ponuja ob tej besedi, je brazda, ki nastane v vodi tik za mirujočim ali premikajočim se telesom. Kako primerna prispodoba za opis sledi, ki jih puščamo za sabo.

Ko nekdo odide, ga pogrešamo. A včasih s svojim odhodom poveže in zbliža ljudi, ki bi sicer šli drug mimo drugega. Delijo si spomine na ljubljeno osebo in so hvaležni za čas, ki so ga prebili z njo.

Nasmeh, ki si ga v teh žalostnih trenutkih dovolijo, je grenak, a skozenj sije podoba tistega, ki jih je zapustil.