Dobro jutro: Zobje kot biseri

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Čeprav nepodarjena in ne konj, sem v zadnjem času pod drobnogledom zobozdravstvenih specialistov. Sanacija zgornjega zobovja.

Nerodna reč, ko zobozdravnik vrta in govori o tem, kako pomembna je preventiva. Mimogrede postavlja tudi vprašanja. Pričakuje odgovore? Verjetno ne, ko zanj držiš odprta usta in ne moreš niti kimati, da ne bi sveder skočil v dlesen ali na ustnico. Zabadanje igel v trdo nebo ni prijetno, a lokalna anestezija je dobrodošla pred brušenjem. Glasno doživljanje gorja predrami še psa, ki v ordinaciji sicer mirno leži na svojem prostoru. Pride do stola in tiho sočustvuje. Prijazno.

Tiho in z zaprtimi očmi sanjam o novem zobovju. Mostičkih. Ne, viaduktih! Na to temo obstaja precej šal. Poznate tisto: Joj, vaši zobje so kot biseri. A tako lepi, vpraša. Ne, tako redki. Ti zobni vici so krasni, dokler na sicer udobnem stolu ni treba prenašati dolgih muk.

Pogovorom o tem, koliko stane kaj, kje so implanti cenejši, kdo naredi boljši mostiček ... v zadnjem času prisluhnem. Soseda se je odpravila v Zagreb, češ da je tam zobna klinika, kjer dentalne storitve prijazno in poceni nudijo ne le domačim pacientom, temveč tudi vsem, ki se tja pripeljejo iz bližnjih držav. Pred kliniko stoji kar avtobus iz Italije. Angleži in Nemci so menda abonirani v Vilni, torej v Litvi, ker si ti dentalni turisti v svojih matičnih državah ne morejo privoščiti zobozdravstvenih storitev.

Obiski pri zobozdravniku. Veš, da brez njih ne gre. Ko z lepim belim zobom stopiš iz ordinacije, se trepljaš ves ponosen, ker si to opravil, a obiski so še vedno nujno zlo. Nekomu na zobozdravniškem stolu ne moreš niti prijazno svetovati, naj stisne zobe, če bo bolelo …