Dogodki in odmevi na vrtu

Moji že pokojni omi (babici) sta svoj čas premogli dve njivi in dva vrta, ki so bili raztreseni po vsem Slovenj Gradcu. Pomoč pri fizično zahtevnejših opravilih je bila dobrodošla in seveda sem rade volje pomagal; nosil orodje, lopatal, zasajal prekle za fižol, sploh pa nosil vodo za zalivanje v poletni pripeki. Vse skupaj sta imeli vsaka zase vrhunsko organizirano, logistika ni šepala prav nobeno leto. Vse je bilo opravljeno pravočasno, zelenjave je bilo dovolj praktično za vse sorodnike v mestu.

Ko ni bilo dodatne pomoči, sem včasih v enem večeru zalival na vseh štirih koncih. Sprva sta omi dajali navodila in nadzorovali, potem sem vse urejal sam. Priznam, tu in tam mi je tudi presedalo, ko pa sem vse skupaj opravil, sem se vselej počutil pomembnega. Bil sem preprosto zadovoljen, da sta me stari mami tako resno vključili v proces pridelovanja zelenjave. Sčasoma sem z veseljem s kolesom dirkal od enega vrta do njive in tako naprej.

Ko pa mi je letos žena gladko napovedala vrtnarjenje na obrobju Ljubljane, sem se zgolj namrdnil, češ da se to preprosto ne splača. Iz spomina sem priklical logistiko mojih dveh om ter neprestano skrb za pridelek. Znalo se je zgoditi, da je toča uničila vse ali pa so barabini preprosto pokradli lep del zelenjave. Kaj bi potem s tem.

Ob predlogu, v bistvu že kar odločitvi moje drage, sem se že videl, kako ob prijetnih večerih živčen potujem proti mini posestvu ter nosim, nosim, nosim ter zalivam, zalivam, zalivam ... Ker je pač ne morem pustiti na cedilu, vsaj pri fizično zahtevnejših opravilih ne. Seveda sem spet nosil orodje, prekopaval - pred tem me je v svežem pomladnem jutru pozdravil celo trop srn -, nosil kole in postavil ograjo. Ponovno sem vihtel macolo, s katero me je v otroštvu seznanil dedek, ki je bil kamnosek. Ko sem se vračal z vrta, sem bil res kar malce zadovoljen z opravljenim, čeprav mi ta prekleti racio ves čas govori, da se to sploh ne splača.

Oni dan sem sredi popoldneva zaslišal kukavico in si zamrmral, kako hitro teče čas, da so na vrsti že Dogodki in odmevi. Potem pa kar ni hotelo biti pol štirih, zato sem pomislil, da je radijski tehnik odločno prehitro spustil v eter prepoznavni zvok. Pogledoval sem k sosedom vrtičkarjem, kdo je s sabo privlekel radio za vse tamkajšnje obdelovalce zemlje. Naposled sem ugotovil, da poslušam pravo kukavico.

Zdaj se občasno že ulovim v razmišljanju, kako bom tekaške treninge opravil kar na trasi od doma do vrta in nazaj. Bobi pa si je že tudi našel nove pasje prijatelje, popravil odnos do konj in z vse manj strahospoštovanja opazuje šolanje belgijskih ovčarjev na bližnjem poligonu. S klopi bomo pa že nekako.