Tiskane izdaje
Pravzaprav bi morali danes, na osmi marec, govoriti o ženskah. A smo na tem mestu pred dvema tednoma že predstavljali tiste, ki hočejo biti najboljše matere: kitajske, francoske, italijanske... in sploh bodo zadnjo besedo čez dvajset let tako in tako povedali njihovi otroci! Številni očetje, še posebej nekaj zelo vidnih, pa mnenja svojih potomcev, ki niso tako zelo naklonjena, poslušajo že zdaj. Očetje in sinovi: večna literarna in čisto življenjska tema, ne vedno srečna.
Zadnji med razočaranimi potomci slavnih očetov je v Nemčiji svoje povedal sin najverjetnejšega prihodnjega predsednika Nemčije Joachima Gaucka. »Družina je bila vedno na drugem mestu, o vsem je odločal sam,« pravi Christian Gauck, ki dela kot kirurg v neki hamburški kliniki. »Bil je vedno na poti, le redko je bil družinski oče.« Za druge je bil vedno na voljo veliko bolj kot za svojo družino, kar je sina »neznansko razočaralo«.
Ne gre le za očete, gre za mnoge osebnosti, ki so živele za tisto, kar so same razumele kot višje poslanstvo. Nekateri življenjepisci o nekdanji britanski premierki Margaret Thacher pravijo, da jo bo zgodovina sodila po dveh merilih, kot izjemno uspešno hčerko svojega očeta in veliko manj uspešno mater svojih dvojčkov. Thacherjeva je po teh razlagah življenjsko doktrino svojega očeta Alfreda Robertsa, lastnika dveh trgovin in vročega zagovornika liberalizma, dvignila na državno, celo mednarodno raven, a medtem skupaj s soprogom Denisom ni uspela pravilno vzgojiti svojega sina Marka. Tega so leta 2004 zaradi sodelovanja pri neuspešnem državnem udaru v Ekvatorialni Gvineji obsodili na štiri leta pogojnega zapora in pol milijona dolarjev kazni in to sploh ni bilo prvič, da se je znašel v črnih kronikah.
Gauckovi otroci se niso odpravili na drugo stran zakona, nasprotno, vsi opravljajo poštene poklice. Hči Gesine očeta, ki je kljub temu, da že več kot desetletje živi z novinarko Danielo Schadt, še vedno poročen z njeno materjo, zagovarja: »Smo raznobarvna družina, veliko je mogoče, če je razumevanje in dopustitev svobode. A Christianove besede vseeno spominjajo na sina še enega nemškega političnega velikana, Helmuta Kohla, ki je kot kancler Nemčijo - in posredno Evropo - vodil celih sedemnajst let. Ta zgodba pa zagotovo ni bila »raznobarvna«, ampak temačna in zelo žalostna.
Walter Kohl je o grenkih letih odraščanja objavil knjigo, v kateri piše, kako zelo si je kot otrok želel, da bi tudi sam imel za očeta voznika velikega tovornjaka tako kot njegov mladostni prijatelj. Namesto tega je bil sin človeka, ki je živel za višje stvari in čeprav je mati Hannelore naredila vse, da bi svojima sinovoma zagotovila normalno otroštvo, očeta ni mogla nadomestiti. Na koncu si je zaradi hude alergije na svetlobo, zaradi katere je vse dneve in noči preživljala v globoki temi, v najbolj znanem nemškem bungalovu v pfalškem Oggersheimu vzela življenje - v trenutku, ko je bil njen soprog spet enkrat daleč stran v političnem vrtincu nemške prestolnice.
Oče Kohl je, kot domnevata Walter in Peter, pod vplivom svoje druge soproge Maike, kasneje z vse bolj kritičnima sinovoma pretrgal vse stike. a bi bila ta nemška tragedija še hujša, je medtem knjigo izdal tudi Heribert Schwan, ki je bil pogost gost v domači hiši in zdaj sinovoma očita, da sta tudi sama pustila ljubljeno mater na cedilu. Peter in Walter Kohl zdaj ogorčeno napadata pisca - menda tudi v dogovoru z očetom. Morda bo prav to prineslo malo pomiritve v najbolj znano nemško politično družino, ki je nekoč slovela po fotografijah družinske popolnosti z avstrijskih dopustov jezeru.
Če ni zaradi patriarhove starosti in bolezni že prepozno. Kar je nekoč ostajalo v družini, pa danes vsekakor veliko bolj pogosto najde pot v javnost. Walter Kohl pravi, da je svojo osebno zgodbo delil z deset tisoč ljudmi in pri tem seveda ne šteje 190 tisoč kupcev njegove knjige. Zato je postal nekakšen vsenemški oznanjevalec nepristnosti družinskih odnosov, še posebej dvomljive vzgojne vloge znanih, politiki in spremembi družbe predanih očetov. Očetov, ki jih ni bilo ali jih ni v življenju svojih otrok.
Mnogi Nemci ta razkritja še vedno preveč enačijo s politiko. Za nekatere politične nasprotnike je sinova knjiga dokaz, da je Helmut Kohl tudi v politiki igral umazano igro, politični somišljeniki pa sinovoma očitajo podlost, ker spodnašata javno podobo očeta združene Nemčije in združene Evrope. A najbrž ne gre za to, kaj je bil Helmut Kohl, ampak za to, kar v svoji družini ni bil. Enaindvajseto stoletje spodbuja izražanje tako globokih občutkov izdaje in Walter Kohl je danes zato, ker je razkrinkal idealno podobo svoje družine, najbrž srečnejši. In morda je takšnih tudi zaradi publicitete vse manj?
Izražanje čustev razočaranja nad očetom bo morda pomagalo tudi Christianu Gaucku, še posebej, če najpomembnejši kandidat za prihodnjega nemškega predsednika ne bo tako kot Helmut Kohl užaljeno pretrgal stikov s svojim odraslim sinom, ampak priznal svoje vzgojne pomanjkljivosti. Družba, ki toliko govori o idealnih materah, pa bi morala očetom bolj pomagati, da bodo vsaj kolikor toliko dobri. Strokovnjaki pravijo, da to zadostuje. Morda pa bo to tudi mnogim ženskam najlepše darilo za osmi marec?
