Tiskane izdaje
Smo torej ali nismo? Kandidati za naslednji evrski bankrot, seveda. Naše banke se ubadajo s slabimi dolgovi, enako številna podjetja, pribitki na obveznice se dvigajo. V mednarodnem finančnem svetu pa največ velja pravilna usmeritev.
Lahko smo še tako na dnu, a če investitorji verjamejo, da napenjamo vse mišice za ponovni dvig, se bodo počasi začeli spet zanimati za nas. Ali državljani lahko unovčijo svojo ustvarjalnost? Ali socialni sistemi z izobraževalnim na čelu pomagajo pri tem?
Naš čas je čas »working rich«, bogatašev, ki delajo, družbam pa ni odpuščeno niti, če revnim ne dajejo možnosti za delo in zaslužek, pa ne na račun zadolževanja.
Razvpita trojka evropske komisije, evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada deluje s predpostavko, da družbe že z bojem proti preveliki zadolžitvi poskrbijo za svoje prioritete. Ker se pri tem pogosto reže kar počez, je bolje, če politika sama določi, kaj se lahko žrtvuje in kaj ne, če hočemo čim prej videti luč na koncu tunela. Kajti nekaj receptov je že znanih.
Nemčija je tako med svojim gospodarskim zdravljenjem zniževala tiste davke, ki bi lahko posameznikom ali podjetjem zadušili ustvarjalnost, že prej gibljivi trg delovne sile je osvobodila dolga leta brezposelnih, vsem je podaljšala delovno dobo in jo še podaljšuje sorazmerno s staranjem gospodarstva.
Res pa se socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, ki je spodbudil gospodarski preporod, pri tem ni preveč oziral na skupno evropsko valuto, skupaj s francoskim kolegom Jacquesom Chiracom sta prva prekršila maastrichtske proračunske kriterije in tako sprožila plaz.
Kljub temu pa evro ni slab sam po sebi, skoraj vse svetovne valute družijo bolj ali manj razvite in so našle svoj status quo, ki ga evro še išče. In tudi med državami z lastnimi valutami mnogo takšnih, ki z njimi ne znajo prav ravnati.
Pri bonitetni hiši Fitch v nedavnem poročilu o Sloveniji sicer domnevajo, da se bo naša država izognila tuji finančni pomoči, če se bodo reforme nadaljevale. Mogoče bi bilo vseeno dobro vedeti, kaj nam bo trojka predpisala, če bo res prišla?
Vsaj pri IMF so marca opozorili, da se mora Slovenija hkrati spopasti z izgubami v finančnem sektorju in gospodarstvu ter še naprej zmanjševati proračunski primanjkljaj.
Nedavne reforme trga dela in pokojninskega sistema so zadnje korak v pravo smer, nova vlada pa bi se morala s pomočjo Družbe za upravljanje terjatev bank (slabe banke) in državnega holdinga hitro lotiti reševanja bank ter gospodarstva (dolgovi in upravljanje) in zmanjšati vpletenost države v gospodarstvo, vse z največjo transparentnostjo.
Avtorje študije še posebej skrbi zadolženost podjetij, ki je v primerjavi z njihovim kapitalom med najvišjimi v Evropi. Napovedujejo, da se bo rast tudi letos zmanjšala za dva odstotka ter se bo Slovenija iz rdečih številk izvlekla šele leta 2014, a le, če bo Slovenija nadaljevala z reformami, tudi z odpiranjem neposrednim tujim investicijam.
Se lahko slovenski varčevalci bojijo za svoje prihranke? Po Cipru za višje od sto tisoč evrov ni mogoče več dati roke v ogenj. Slovenske bančne težave pa so vendarle precej drugačne od ciprskih in morda bo vsaj nekaj časa zadostovalo tudi zagotavljanje, da je Ciper s svojim neznanskim špekulantskim ruskim kapitalom edinstven primer. Pa je res?
Evropski in drugi analitiki se ne sprašujejo le o zdravju slovenskega bančnega sektorja, nekatere odkrito skrbi tudi luksemburški, vsaj zaradi svoje velikosti. Ne pomirja jih niti dejstvo, da je Luksemburg po dohodku na prebivalca med najbogatejšimi na svetu in da so njegove banke dobro preživele celo zadnje krize. Že luksemburške varščine za reševanje banke Dexia so bile visoke, če bi se v težavah znašle še druge, bi se lahko zapletlo tudi v bogati in razviti državi.
Nemško obotavljanje pred reševanji starih grehov članic skupne evropske valute je očitno in po svoje tudi razumljivo, saj država že zdaj jamči za približno tretjino reševalnega denarja.
Pri novih bodo morda bolj pripravljeni sodelovati, če bodo druge evrske države pristale na njihove predloge tesnejše fiskalne in bančne unije. Pa saj tudi evrska kriza uči, da je edina gotovost življenja, da se vse spreminja in temu se morajo prilagoditi tako države kot njihovi prebivalci.
