Doma v svetu: Naša življenja z nalepko »Made in China«

Tudi jaz se še spomnim časov, ko smo kupovali Hlače in Plašče. Te kose oblačil zapisujem z veliko začetnico zato, ker so bili - v tem primeru v sedemdesetih letih, pa tudi prej in dobro desetletje kasneje - za običajne smrtnike veliki nakupi. Če le mogoče, jih je bilo treba nabaviti za daljše obdobje, in to je prinašalo tudi velike težave. Meni najljubše Hlače, še vedno drage kot žafran, so bile tedaj spodaj široke kot šotorsko krilo, pa še rdeče kariraste, zato so skupaj s Plaščem, ki je bil v admiralskem slogu tudi v modi eno samo sezono, še dolgo prevladoval v moji omari - v moj velik najstniški obup.

V nasprotju s tem sem lani, ko je moj zadnji Plašč po več kot desetletju zvestega nošenja v vseh okoliščinah začel kazati znamenja utrujenosti, v eni od trgovin za poceni in modne tekstilne izdelke - kupila dva plašča! Eden je seveda »Made in China«, drugi pa v Bolgariji in skupaj nista bila vredna niti osmino tistega, kar bi morala dati za novo alpako. A sta preživela že dve sezoni in videti je, da bosta čisto v redu še vsaj še eno. Potem pa najbrž tako in tako ne bosta več modna.

Eden največjih dosežkov globalizacije, kakršne poznamo minuli dve desetletji, je obračun z vidno revščino. Že mogoče, da se razlike v dohodkih, še posebej med bolj ali manj izobraženimi ali bolj ali manj iznajdljivimi, povečujejo, toda to skrivajo tako revni kot bogati. Samo največji snobi ter tisti, ki ne prepoznavajo trendov, si danes dovolijo prepoznanje svojega bogastva po izgledu, zato pa je lahko vsaka nakupovalka pri H&M, Zari, New Yorkerju ali Promodu videti kot Kate Moss ali vojvodinja Kate - konec koncev tudi ti dve radi nakupujeta pri poceni verigah. In vsak nakupovalec pri Ikei si za desetino cene lahko opremi stanovanje, da bo videti kot iz revije notranjega dizajna. V nasprotju z oblačili, kjer sem se še vsaj malo držala domnevne večje kvalitete, povezane z večjo ceno, zadnjih dvajset let med svojimi številnimi selitvami kupujem samo še poceni pohištvo. In sem zadnjih deset let tudi prenehala prisegati, da bom enkrat pa res kupila vsaj eno kvalitetno omaro, ki bo tudi lepa in zato peklensko draga.

Morda pa bomo v to kmalu prisiljeni? Vse pogostejša so namreč poročila, da se obdobje poceni azijskega dela počasi približuje koncu. Malezijska vlada je nedavno sklenila uvesti najnižjo plačo, za nekaj podobnega si prizadevajo tudi na Tajskem in v Indoneziji, Kitajska plače počasi povišuje že dve leti. Poročajo, da številna mednarodna podjetja že iščejo ugodnejše pogoje za proizvodnjo v drugih azijskih državah, v Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu, še posebej tista, ki proizvajajo tekstilne izdelke. Ta so namreč najbolj ranljiva, saj se delavci, ki jih izučijo, kmalu selijo v bolje plačane službe v elektronski industriji.

Če bo zmanjkalo ljudi, ki so pripravljeni delati poceni, bo manjša potrošnja po vsem svetu samo ena od posledic novega trenda. Drugi bo najbrž tudi nižja rast v državah, ki so doslej dosegale tudi do desetodstotno. Kitajska se že pripravlja na nove čase, premier Wen Jiabao je tako povedal, da bo letošnja rast »samo« 7,5 odstotna. Mnogi doma in v tujini upajo, da se bo s tem posrečil tako imenovani mehki pristanek, da bo počasnejša rast tudi boljša, saj si bodo tudi najnižji sloji lahko privoščili sadove hitrega gospodarskega razvoja, nekaj proizvodnje pa se bo vrnilo tudi v druge države, ki so morale v minulih desetletjih opazovati množično selitev preprostejšega dela v tujino.
Kritiki pa opozarjajo, da preskok z ene stopnje razvoja na drugo ni tako preprost. Da se Kitajska približuje koncu razvojne strategije poceni dela s tehnologijami, ki so jih prevzeli od drugih, potrjujejo tudi pri Svetovni banki in dodajajo, da lahko preskok na naslednjo raven naredi le zasebni gospodarski sektor. »Inovacija ni nekaj, kar je mogoče doseči z vladnim načrtovanjem,« piše v poročilu te organizacije. Na tej točki pa so se zlomile že številne države z dirigiranim gospodarskim sistemom in enostrankarskim političnim, se bo Kitajska s svojim impresivnim vzponom lahko rešila iz zanke? Se bo komunistična partija znala odreči absolutne oblasti tako v gospodarstvu kot v politiki in to brez notranjih spopadov ali zunanjih vojn? »Brez političnih reform je nemogoče nadaljevati gospodarske in vse, kar smo pridobili, bomo morda izgubili,« je nedavno povedal kitajski premier. A se Wen Jiabao počasi poslavlja, zmaji preteklosti pa že dvigujejo glave: videti je, da so odhajajoči voditelji iz časov Deng Xiaopinga in njegovega »veličastnega bogatenja« pravkar obračunali z enim od mladih voditeljev, ki je za svoj vzpon poskušal uporabiti maoistične metode obračunavanja z bogatimi.

To bi bil trd pristanek, in še sama misel nanj je te dni, ko so ugibali o usodi regionalnega partijskega šefa Bo Xilaia, malo zamajala mednarodne borze. A tudi mehek bo vplival tudi na naša življenja bolj, kot pa si mislimo. Kitajci že zdaj nočejo samo proizvajati, ampak hočejo tudi kupovati, če ne, švedska Ikea tam lani ne bi za dvajset odstotkov povečala svoje prodaje in ameriški Starbucks ne bi Kitajske v letu 2014 videl kot svoj drugi največji trg (in zato seveda načrtoval tudi novo kavno-sadno mešanico).

Jaz pa sem za vsak slučaj že privlekla iz kleti svoj dobri stari šivalni stroj iz časov »Made doma«. Naslednji Plašč si bom sešila kar sama.