Tiskane izdaje
George W. Bush je leta 2001 znamenito dejal, da je Vladimiru Putinu pogledal v oči in ocenil njegovo zaupanja vredno dušo. Že vse od tedaj se mora nekdanji ameriški predsednik zagovarjati, da slabo vidi ali pa slabo ocenjuje. Koliko vpliva imajo na krize v svetu osebnosti državnikov, ki so vpleteni vanje?
Desetletje kasneje je Bush izjavil, da se je ruski predsednik kasneje spremenil. Med njunim srečanjem v Sloveniji je z globokimi čustvi govoril o svoji materi in križcu, ki ga je dala blagosloviti v Jeruzalemu, in ki so ga komajda rešili iz goreče hiše. Kasneje je, opogumljen z velikimi ruskimi dobički zaradi vse višje cene nafte in plina, raje izpraševal ameriške motive, tako kot leta 2008 skupaj s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom in nemškim kanclerjem Gerhardom Schröderjem ob iraški vojni.
Vladimir Putin je medtem spremenil tudi svojo javno podobo, postal je mačo, ki se v javnosti kaže kot lovec na tigre, mišičasti športnik ali neustrašni vojak, George W. Bush pa je v prevladujočem mednarodnem kolektivnem spominu ostal v tako problematični podobi, da mu celo začenjanje vojn ni prineslo »moškega« videza, ki ga Putin tako z lahkoto obvlada. Bushev naslednik Barack Obama, pa čeprav po politični liniji v nasprotnem taboru, nadaljuje s tradicijo. Medtem ko Rusija napada, se mora demokratski predsednik ZDA doma zagovarjati zaradi vtisa, da se mu kolena zašibijo ob vsakem diktatorju, ki mu pride na pot. Zaradi ponujanja roke sprave iranskim ajatolam in drugim konservativni Američani svojega predsednika vidijo kot enega najbolj naivnih v zgodovini ZDA.
Se bo ta videz zdaj, ko gre zares, spremenil? Se bo Obama zgledoval po svojem demokratskemu predhodniku Johnu F. Kennedyju, ki je šel v nasprotovanju Sovjetski zvezi tako daleč, da je svet privedel na sam rob jedrske vojne in pri tem ni trznil z očmi? Tudi zato, ker se svet že vse od tedaj dobro zaveda, kaj je v jedrski dobi na kocki, se bosta svetovna voditelja, če bo šlo zares, zelo verjetno naslonila na državnike z osebnimi nagnjenji k posredovanju. Nemška kanclerka Angela Merkel je videti med najbolj primernimi za to težko nalogo. Osrednja vloga Nemčije v Evropi ji daje primerno težo, Angela Merkel pa je tudi nagnjena k dogovarjanju o malih, dosegljivih korakih, kar je še posebej učinkovito v kriznih časih, ko nihče ne bi smel dobiti vtisa, da preveč izgublja ali da je preveč prizadeta njegova čast.
Merklova in Putin pa seveda nista nepopisan list, tudi njuni odnosi so v preteklosti nihali od sodelovanja do nestrpnosti in se vse bolj nagibali k zadnji. Pastorska hči iz Vzhodne Nemčije je odrasla v državi, v kateri je ruski predsednik deloval kot agent sovjetske obveščevalne službe KGB in čeprav njena družina ni veljala za režimu sovražno, se je kanclerka po razpadu vzhodnega bloka pridružila politični opciji, ki ostro obsoja nedemokratično naravo sovjetskega in drugih komunističnih režimov.
Prav avtoritativnost ruskega predsednika bo morda najpomembnejši razlog, zakaj bo tako težko najti srednjo pot v Ukrajini in drugje. Putinova podoba neustrašnega heroja je v njegovi državi tako prevladujoča tudi zato, ker ruske oblasti nimajo veliko potrpežljivosti s predsednikovimi kritiki, preveč absolutna oblast pa preprečuje tudi priznavanje lastnih napak ne le v zunanji politiki, ampak tudi v gospodarstvu in razvoju družbe nasploh. Putinovo prepričanje, da je bil razpad Sovetske zveze ena največjih tragedij dvajsetega stoletja, skrbi tudi mnoge druge sosednje države, v katerih živijo ruske manjšine.
V ozadju zaostritev, kakršno pravkar opazujemo v Ukrajini, pa so pogosto tudi bolj banalno osebne zadeve, na primer osebno bogastvo ljudi iz vladajoče elite. Vsaj za predsednika Viktorja Janukoviča domnevajo, da si je med svojim vladanjem nagrmadil veliko premoženje, podobno so obtoževali njegovo nasprotnico in prejšnjo premierko Julijo Timošenko. V takšnih primerih je iskanje rešitev za vse vpletene veliko težavnejše, saj tam, kjer se ponižano in razžaljeno počuti ljudstvo, niti najbolj dobronamerno posredovanje ne more veliko doseči. Kako se pogajati, če so razlogi zaostritve drugačni od tistih, ki jih predstavljajo vpleteni?
