Tiskane izdaje
Kitajska Američanka Amy Chua je razburila s trditvijo, da je treba za spodbujanje uspešnosti in nadarjenosti svojim otrokom odreči vse, kar je po prepričanju večine nekitajskih mam nujno za prijetno preživljanje otroštva. Kitajski otrok, v knjigi »Bojna himna tigrske matere« razlaga Chuajeva, prosti čas preživlja med piljenjem igranja violine ali dodatnimi urami matematike, za dokaz uspešnosti pa navaja kar svoje hčere. In res je bila Sophia lani sprejeta na univerzo Harvard in se je javno zahvalila svoji materi, pa čeprav je tudi pripomnila, da bi si želela kakšno zabavo v pižamah več in kakšno uro vaje instrumenta manj. A tigrska mama je neusmiljena v navajanju desetih zapovedi uspešne vzgoje. »Mojim hčeram nikoli ni bilo dovoljeno prespati pri prijateljici ali se po šoli igrati z njimi, nastopati v šolski igri, pritoževati se, da ne smeta nastopati v šolski igri, gledati televizijo ali igrati računalniške igrice, izbirati obšolske dejavnosti, dobiti kakšno drugo oceno od najboljše, ne biti najboljša v razredu pri vseh predmetih razen pri telovadbi in drami, igrati kakšen drug instrument razen klavirja ali violine, ne igrati klavirja ali violine.« Pri tem se ji zdijo patetični starši, ki so zadovoljni že, če njihov otrok instrument vadi pol ure na dan: »Za nas je izziv šele tretja ura!«
Še posebej ameriški odmevi na tigrsko vzgojo so bili osupli, morda zato, ker se ta država nahaja sredi globoke krize svoje vzgojne identitete. Ameriški otroci iz bolj ali manj zdravih družin pogosto odraščajo s filozofijo spodbujanja otroške samopodobe, drugi najvišji cilje vzgoje pa je vpis na dobro univerzo. Rezultat takšne mešanice je zanimiv sociološki fenomen: ne le, da si ameriški starši tako kot kitajski prizadevajo, da bi otroke spravili v najboljše šole, ampak se jim zdi nadvse pomembno tudi pravilno, v »kitajski« optiki nadvse mehko organiziranje njihovega prostega časa. Za mnoge ameriške starše je pomembno, da se otroci igrajo z izbranimi prijatelji, da se v popoldnevih ukvarjajo z organiziranim športom, glasbo in drugimi dejavnostmi, da se skratka vsaj v očeh svojih staršev razvijajo v razvejane, zanimive osebnosti.
Včasih se po vsej takšni vloženi energiji in denarju sprašujejo, ali ne bi šlo tudi z manj enega in drugega, še posebej, ko berejo knjige, da je mogoče tudi drugače. Pri tem pa so ob Amy Chau še lahko odmahnili z roko, saj je v enaindvajsetem stoletju težko sprejeti zamisel, da se moramo v dobro svojih otrok vrniti k avtoritativni vzgoji, pa čeprav na domneven kitajski način. A medtem je izšla tudi knjiga Pamele Druckerman o francoskih materah, ki bolj boli zato, ker zagotavlja, da so francoski otroci lepše vzgojeni - in srečnejši - tudi zato, ker niso središče družinskega vesolja.
Srečnejši so menda tudi starši, ki, kot avtorica piše v knjigi »Francoski otroci ne mečejo hrane na tla«, svoj naraščaj s prijazno vztrajnostjo naučijo, da se spi celo noč, da se jé samo tedaj, ko je na vrsti zajtrk, kosilo, popoldanski obrok ali večerja in to tudi ribe in zelenjavo. Na igrišču francoski starši ne tekajo za otroci in se ne igrajo z njimi, ampak mame udobno na klopeh pijejo kavo. In menda se lepše obnašajo od britanskih in ameriških, ki so navajeni, da mame priskočijo na pomoč ob vsaki malenkosti.
Medtem pa že prihajajo nove knjige, ki iščejo popolne matere. Atahualpa Vargas tako v knjigi »Neverjetni Inki: zakaj najboljše mame na svetu prihajajo iz La Paza« hvali bolivijsko stoično predanost otrokom, poročajo tudi, da bo kmalu izšla ali je celo morda že knjiga o posebnih kvalitetah valižanskih mater, pa knjiga »Super mame iz Fidžija« o ženskah, ki imajo to prednost, da se njihovi otroci celo leto igrajo zunaj in so srečni, same pa imajo mir, pa knjiga o posebnih vrednotah mongolskih mater, kjer je menda (opis ameriškega kolumnista Joeja Queenana, ki, če je verjeti wikipediji, sam sebe opisuje za negativnega humorista) največja kvaliteta, da so moški cele dneve zdoma in ne tečnarijo soprogam in naraščaju.
Irski Američan Queenan sicer najbolj hvali italijanske matere in njihovo kuharsko umetnost, v drugih delih sveta pa se najbrž piše še kakšna knjiga o prednostih takšne ali drugačne vzgoje, morda celo takšne, ki bodo osvetlile tudi vlogo francoskih, kitajskih in drugih očetov. Zagotovo pa nobene ne bom napisala jaz. Doma imam pubertetnika, za katerega lahko za zdaj rečem le to, da res nisem vzgojila maminega sinčka :) A bo kdo takoj dejal, da francoski odraščajoči tudi svoje dolžnosti opravijo brez besed, od nadžensk, ki jih opisujejo tudi naslovi knjig kot »Francozinje se ne zredijo«, je mogoče pričakovati prav vse. Ali res? Že italijanske mame so s svojo domačo kuhinjo najbrž res sanje za vsakega odraščajočega, preveč dobrega pa morda tudi škodi, če ne, Italijanov ne bi skrbel »sindrom hotela mama« in nizka nataliteta. Tudi pri Francozih bi se našlo kaj!
