Dvojna podaja: Si piševa čez dve leti

Po štiriletnem premoru je najpomembnejša postranska stvar na svetu spet v središču pozornosti globalne javnosti. Svetovno prvenstvo je čas, ko tudi popolni laiki vsaj za en mesec prestopijo v svet nogometnih navdušencev in se instantno prelevijo v zagrizene poznavalce in komentatorje virtuozov na zelenicah in dogajanja ob njih.

Spremljajte serijo dvojnih podaj urednika športne redakcije Slovenskih novic Roka Tamšeta in novinarke Delovih Ozadij Anuške Delić o najpopularnejši igri, brazilskem mundialu, posameznih obračunih in njihovih akterjih, ki se bo stopnjevala vse do finalnega obračuna na legendarni Maracani 13. julija.

Ooooo, Rokinho!

Seveda se mi je moralo zgoditi, da sem ti pozabila pisati. Nimam izgovorov, razen tega, da so bile včeraj volitve in da se je moj nedeljski delovnik končal sredi noči. Za nameček sem bila po koncu povsem zbujena in sem pogledala še eno epizodo dokumentarne oddaje Oliver Stone's Untold History of The United States, da me je malo uspavala. Danes se mi zdi, da že ves dan tavam v gosti megli. A ko sem pred nekaj minutami firbcala, kaj za eno dnevnoinformativno oddajo bo Planet TV zdaj fural na čelu z Urošem Slakom in ko je prišel čas za šport ter včerajšnjo tekmo, mi je kapnilo, da sem pozabila nate. Še huje, pozabila sem na zadnjo Dvojno podajo!! Rok, oprosti, in najin bralec, oprosti.

Ja, Nemci so svetovni prvaki in pika. To mi seveda ni všeč, ker sem si želela južnoameriškega zmagovalca, ampak življenje gre po svoje, nogometne tekme pa še toliko bolj. Bila sem sicer prepričana, da bomo spet gledali enajstmetrovke, nato pa je Götze zabil res fantastičen gol in je bilo veselja zelo hitro konec.

In zdaj je konec tudi nogometne evforije. Iskreno? Nič nimam proti. Malo je že postalo naporno. Zlasti zaradi časovne razlike in zatorej še kar poznih tekem. Toda najino dopisovanje je bilo luštno, se strinjam, in če nama bo usoda naklonjena, si spet piševa čez dve leti. Upam le, da si bova tedaj lahko dopisovala tudi o performansu slovenske nogometne reprezentance. Saj, za Bosno, Kostariko in Brazilijo je bilo fino navijati, a veliko raje bi navijala za Slovenijo.

Sicer pa: dobrodošel nazaj, Rok, ničesar pomembnega nisi zamudil =)

Ciao,
Anuška

Konec je! reče kar hočeš, Nemčija je povsem zasluženo svetovni prvak. Tudi v tem pismu moram čestitati novinarskemu kolegu in prijatelju Siniši iz Dela, ki je eden najbolj zvestih spremljevalcev podpornikov nemškega nogometa na svetu.

Ko sem se spuščal s tribune v novinarsko središče, sem v dvigalu naletel na ganljiv prizor. Eden izmed argentinskih kolegov (kakšnih 35 let mora imeti) je nezaustavljivo jokal, hlipal, stokal, medtem ko sta ga tolažili kolegiva in prostovoljka na stadionu. Nogomet res izzove čustva.

Pred tekmo sem napovedal, da bom priložil še fotografije izpred stadiona. Ravno takrat se je na žalost sesul dostop do interneta. Zmeda je trajala celo tekmo tudi z wi-fi na tribunah. Zdaj na srečo deuje prek kabla.

Ne bom dolgovezil o finalu. Le to, da je Nemčija Argentini ponudila dve priložnosti za zmago, Higuainu in Palaciu, pa Južnoameričani tega niso znali in zmogli izkoristiti.

Messi? Za vselej bo ostal v senci Diega Maradone. Pika. Za tolažbo je prejel zlato žogo za najboljšega igralca turnirja. Napaka.

Mario Götze je pa car. Si videla, kako je sprejel žogo in streljal tja, kamor je treba in kakor je bilo edino možno zatresti.

Bravo, elf! Bravo, mundial v Braziliji! Izjemna, nepozabna izkušnja.

Anuška, zelo, zelo prijetno si je bilo dopisovati s tabo. Hvala ti. Jutri zgodaj odpotujem proti domovini. Vidiva se v Ljubljani.

In seveda, poslovil se bom od Rio de Janeira tudi v tvojem imenu. In te napovedal, da prideš čimprej.

Pozdrav še zadnjič iz prelepe dežele,

Rokinho

Ljubljana, 13. julij

Dragi Rok,

kot si najbrž opazil ali pač ne, ti pišem pozneje, kot je bilo dogovorjeno. Premetavam volilne številke in preprosto nimam časa. Moja ušesa z desne prejemajo input s TV Slovenija 1 in/ali Pop TV, z leve pa slišim tekmo. In enega izmed urednikov, ki jo dovolj vokalno spremlja (in navija za Argentino), da približno vem, kaj se dogaja na igrišču.

Zdaj, zdaj se bom tudi sama presedla pred levi redakcijski televizor in bom navijala. Toda tokrat bolj potihem, da ne bom motila drugih. Nato se bom poiskala v bloku 511, v prvi vrsti, na tretjem sedežu. Na tribuni za klopmi z rezervnimi igralci. Fotkaj!

In navijaj za Argentino!!

Tu v Ljubljani je večer presenečenj. SMC je premočno zmagala, po trenutnih izidih je le prejela nekaj odstotnih točk manj kot LDS na zanjo najugodnejših volitvah leta 2000. In prav tako se je v parlament prebila Združena levica. Zanimivo.

En povolilni pozdrav,

Anuška

Rio, 13. julij

Oj, Anuška!

Ni več heca, zdaj gre zares. Samo še malo je do finala SP. Na poti od centra Rio de Janeira do Maracane je vse pod strogim nadzorom. Na stadion sem krenil ob 11.30 (tekma je ob 16. po tukajšnjem času). Če nimaš vstopnice ali akreditacije, ne moreš niti v bližino stadiona. Policije in vojske je kolikor hočeš, po podatkih prirediteljev jih bo za varnost danes skrbelo 26.000, na stadionu pa bo še posebnih 1500 specialcev in varnostnikov.

Argentinci so preplavili mesto že takoj po polfinalu. Glasni so, prevzetni, naduti. Predsinočnjim so v Lapi redno zapirali ulico, kjer se že tako na polno dogaja nočno življenje in je promet močno oviran. Policija si je malce pomagala tudi s solzivcem, da jih je disciplinirala. Seveda jih je neprimerljivo več kot nemških privržencev. Na poti v novinarsko središče, kjer je kot v mravljišču, sem stisnil nekaj fotk. Prilagam.

Kako bo pa na igrišču? Vprašanje za milijon dolarjev. Če bo delovala nogometna logika, bi lahko Nemčija postala prvak. Toda nogomet je nepredvidljiv, vsaka tekma je zgodba zase. Če bo zmagala „tvoja" Argentina, potem ne bomo dobili samo svetovnega prvaka, ampak tudi novega kralja svetovnega nogometa - Lionela Messija.

Mimogrede: če me boš iskala s pogledom v kotičku TV zaslona: na medijski tribuni sem v bloku 511, prva vrsta, tretji sedež. To je tribuna za klopmi z rezervnimi igralci, pa še bolj pri vrhu sem. A pogled na igrišče je na Maracani z vsakega mesta popoln. To je praznik!

Naj zmaga nogomet!

Rokinho

Ljubljana, 13. julij

Para o homem que aprendeu a sambar,

Plesal si sambo?! Čestitam! Za pogum, da ne rečem za jajca. No, najbrž ti ni bilo zelo težko, saj je iz pisma jasno, da te niso zgolj zasrbele pete, ampak tudi mične učiteljice. Si prepričan, da te ni kdo tudi posnel? Zelo bi si namreč želela biti muha na zidu ali pa kapljica vode na plesišču, da bi lahko v živo opazovala, kako se slovenski športni novinar Rok Tamše uči sambo v Riu de Janeiru. Kapo dol, o Rokinho. Ali pa petke, kakor ti je ljubše. To je res velik dosežek in dobra tolažba, ker se ti danes ne bodo izpolnile otroške sanje o spremljanju brazilske reprezentance na Marakani.

Rok, saj si niso zaslužili finala. In čeprav so se včeraj vsaj trudili in so statistično bojda tako rekoč povozili Nizozemce, jim ni uspelo dati niti enega gola. Nasprotno, v sodnikovem podaljšku so fasali še tretjega. Katastrofa! Če sem se med tekmo z Nemčijo še sekirala, se včeraj v bistvu nisem več. Totalna resignacija. Toda performans brazilske nogometne reprezentance v bistvu simbolno sovpada s stanjem v državi. Organizacija svetovnega prvenstva je svetu odprla vse rakave rane brazilske družbe, družbene prepade v državi, ki se vzpenja, a za seboj pušča večji del državljanov. Pravzaprav bi se moral zgoditi velik čudež, da bi v tem vzdušju kot zvezda Severnica zasijala prva nogometna vrsta. A čudeža ni bilo. Oziroma, čudež jih je spremljal do polfinala, potem pa so brazilski nogometaši morali začeti odplačevati karmični dolg, ki se jim je nakopičil do usodne tekme z Nemčijo. Še vedno mi je hudo zanje, ampak vse skupaj res ni bilo nič od nič. Bila sem jim lojalna do zadnjega žvižga, zdaj pa bodo morali najti pot iz razpadlega sistema in prav tako si bodo morali priigrati nazaj moje simpatije.

Brazilijo pa še vedno obožujem in se veselim tvojega prihoda z vrečko iz supermarketa. Res hvala, da si se tako potrudil in nato še požrtvovalno čakal v vrsti na blagajni. Lepo od tebe. Sem si pa čisto sama kriva, da ti nisem spiska za trgovino prinesla že na tekmo Argentina vs. Nigerija, ki sva si jo ogledala v Petkovšku (ali Premierju?). Skratka, nič se ne sekiraj.

Pa danes, Rok? Najprej bomo izvolili nov državni zbor, nato bomo navijali za ... Argentino!!! Klinc gleda Nemce. :)

Tako nekako se bo danes odvil moj dan. Nedeljsko dežurstvo, jutrišnje Delo, kos pizze ali dva, nato pa Dvojna podaja pred tekmo in po njej ter vmes navijanje za moštvo, ki mi je manj nevšeč od Nemcev. Izbor manjšega zla, skratka.

Ti pa najbrž že pakiraš. Pozdravi mi Rio, preden greš. Povej mu, da se vidiva čim bo to mogoče.

Um beijo,

Anuška

Rio, 13. julij

Bom dia, Anuška!

Čustveno in racionalno me do onemoglosti premetava v tem Rio de Janeiru, kot da sem na kakšnem vlaku smrti, čigar vožnje nikoli ni konec. Morda je res najbolje, da se tole svetovno prvenstvo konča. Brazilski nogometaši so poteptani do amena. In to v najbolj brezvezni tekmi, ki lahko obstaja v športu. Tekmi za tretje mesto na nogometnem mundialu. Amen!

Ampak dan prej, Anuška, dan prej sem plesal sambo! In to nikjer drugje kot v plesni šoli Centro Cultural Carioca. Mater je bilo fajn, celo za trdega Slovenca, ki potrebuje malo več časa, da si dopove, da vsega pač res ne moreš znati. Tam so se vrteli veliki ljubitelji in mojstri sambe, v dvorani je bilo toliko pozitivne energije, da so me res zasrbele pete.

Mična učiteljica Gabriella mi je pokazala osnovne korake, malo zatem me je objela Laryssa, s katero sem se že upal afnati z gibanjem bokov, prestopi, obrati, vmes sem sicer malo zakorakal v prazno, a me je takoj spravila v ritem. Luštno je bilo, da ti ne morem povedati. Bilo je smeha, anekdot, klepeta o sambi, o Riu, fijuuuuu. Še šef šole Isnard si je vzel nekaj časa za pogovor, res je frajer. Bili so tako preprosto gostoljubni, sproščeni, ustvarjalno naravnani, da bi organiziral team-buildinge kar pri njih.

Jaz plešem sambo, poškodovani Neymar ne more igrati, Messi se pa tudi muči z obrambami nasprotnikov. No, danes je na vrsti finale. Privoščim Messiju, da odigra fantastično, pobere nagrado za igralca turnirja, Nemčija pa naj zmaga, da bo lovorika ostala v Evropi. Je pa res, da Messi ne bo presegel Diega Maradono, če ne bo svetovni prvak. Toda z Maradono sem rasel, on je bil pravi nogometni genij, pa še divji in odštekan do konca in naprej.

Je sobota za nakupe? Morda pa res. Šel sem v bližnji supermarket z imenom Mundial. Petnajst minut sem z nekim pomočnikom poslovodje iskal stvari, ki si mi jih naročila. Teh je bilo sedem, kajne? No, za štiri mi je napisal, da jih nimajo, tri sva našla takoj, na koncu pa imam v vrečki pet različnih zadev. Vidiš, tako je to, če po nakupih pošlješ moškega, ki pomoč dobi v moškem. Nakar sem v vrsti pred eno izmed 25 blagajn lepo čakal pol ure. Lepo, kajne? Vseeno sem se zbral in šel še v dva sosednja, manjša marketa, kjer pa mi niso mogli obogatiti vsebine vrečke.

Odracal sem rahlo razočaran s tisto vrečko in ugotovil, da bi mi morda morala dati seznam že na začetku mojega bivanja v Braziliji. V Ljubljani ti bom samo dahnil legendarno trgovsko, da ostalih zadev pa ne držijo več in da se jih po novem najde samo na glavni tržnici v Sao Paulu.

No, tudi tukaj je zdaj že nedelja, dan velikega finala na Maracani. Se ti oglasim od tam.

Uživaj,

Rokinho

Oh, que tristeza! Oh, kakšna žalost!

Težko mi je bilo pri srcu in v duši, Rok, nadvse težko. In ko sem svojo žalost po petem ali šestem zadetku v brazilskem golu po twitterju hotela deliti s teboj, mi je crknila še baterija v telefonu.

V torek sta se v meni tepla racionalnost in emocionalnost. Zavedala sem se, da igrajo zanič. Prvih nekaj minut so še kazali neke sorte razigranost, nakar je počilo in ostala je le še megla. Kot po petardah v veselem decembru. A sem upala, da se bodo pobrali, pa se niso, še huje, podlegli so. Ulegli so se na travo z očmi, uprtimi v nebo nad Belo Horizontejem, in čakali, da dolgi nemški vlak odpelje čeznje. Harakiri. Samorazkritje, da Brazilija v resnici nima nogometne reprezentance, temveč zgolj Neymarja, jih je povsem ohromilo.

Toda poraz me je tudi pretresel. Živalski užitek, ki se je − kljub temu da je bilo že v prvi četrtini tekme jasno, da je je konec − ob zadetkih izrisal na obrazih nemških strelcev (zlasti na Müllerjevem), se mi je zdel nešporten in nedostojanstven. Občutila sem ga podobno kot hrvaško bahanje, ko so Kamerunce namahali s 4:0, nakar so se širokoustili, da so jih še premalo.

Najlažje je brcati crknjeno žival. Da so Brazilce do konca ponižali še pred koncem prve četrtine polčasa, Nemcem ni bilo dovolj. Morali so jim poraz še razmazati po obrazu. Podobno sta se obnašali tvitosfera in fejstbukovina.

Vse skupaj me je rahlo spominjalo na učinek razvpitega videoposneteka, ki je prek Wikileaksa ugledal luč javnosti in širnemu svetu na pladnju prinesel slastne užitke ameriških vojakov ob streljanju civilistov v Iraku. Iz helikopterja. Morda je primerjava pretirana, vendar posnetek je kazal strahopetno moč tistih v helikopterjih in totalno nemoč tistih na tleh. In tako nekako sem Nemce videla v helikopterju, kako se režijo, opiti od lastne veličine, medtem ko Brazilci plazeč se iščejo varno zavetje. No, sicer pa trdno verjamem, da za vsako rit palica raste, zato se bo tudi ta nemški odnos karmično uredil.

Brazilski narod je veliko pretrpel zato, da so ga nato Nemci ponižali na domačih tleh. In zlasti za Brazilce mi je bilo hudo. Scolari, njegovo moštvo in brazilski nogometni veljaki pa bodo zdaj morali opraviti veliko refleksije, da bodo spet našli pot do nekdanjega nogometnega mojstrstva.

Ne, Rok, ne bom navijala za Nemce, ampak za Argentino. In, seveda, za Brazilijo. Čeprav imajo zelo malo možnosti za zmago nad Nizozemci.

Ob tej priložnosti naj se opravičim še najinemu bralcu, če sem ga v prejšnjem pismu zavedla z idealizmom in optimizmom. Moja napoved ne bi mogla biti bolj napačna. Oprosti, bralec.

Zdaj pa k seznamu za trgovino, hehehe. Splošno navodilo je, da kupiš najmanjšo dozo, ki je na voljo, in da naj bo rok uporabe kar najpoznejši. Želela pa bi naslednje, če ni preveč :) Če je, pa kar povej.

- annatto (olje, sicer v prahu)
- aviú (mini rečni rakci: sušeni in le vakuumsko pakirani, sicer ne kupi, ker bo smrdelo)
- colorau (začimba)
- jambu (začimba)
- farinha de mandioca (moka)
- polvilho azedo (škrob)
- polvilho doce (škrob)

... Matr sem se razpisala. Najin bralec gotovo že spi.

Até logo!
Anuška

PS: si že poskusil conde?

Rio de Janeiro, 10. julij

Aaah, Anuška!

Nebo nad São Paulom joče. Tako je bilo že včeraj, traja pa še danes. Morda bo jutri prenehalo deževati, a bolečina po katastrofalnem porazu proti Nemčiji s 7:1 ne bo nikoli povsem pojenjala. Ni besa in jeze, le globoka žalost. Morda se bo to sprevrglo v kaj drugega, a trenutno je res težko gledati in poslušati razočarane Brazilce, ki še pravzaprav kar ne morejo dojeti, kaj se jim je zgodilo.

Tako se bodo Nemci v finalu udarili z Argentino. Seveda bova na strani Nemčije, kajne? Če so že demolirali domačo vrsto, pa naj to vsaj približno ponovijo proti Argentincem. Kisla uteha, a naj bo.

Dežuje, hladno je v São Paulu, od koder me čaka šesturno popotovanje v kratkih hlačah nazaj v Rio. Malo sem hazardiral z minimalno oblačitvijo, pa sem izgubil. Kaj češ, so dnevi, ko vsi izgubljamo, a se še vedno ne predamo. Življenje gre naprej. Tudi Scolari je rekel, da nihče ni umrl, da pa se zaveda, da bo moral do smrti živeti s to sramoto, ponižanjem. Zamisli si, bil je svetovni prvak, a je zdaj vse to pozabljeno, nepomembno.

Bil sem na osrednji tržnici v São Paulu, ki je impozantna, če se izrazim milo. Tam bi ti lahko nabavil tvoje začimbe in druge zadeve. Seveda, pošlji mi seznam, se bom potrudil tudi pod Kristusom Odrešenikom zate. Pred finalom 13. julija ne bo več brazilskih molitev in pogledov, polnih upanja. Brazilija je z zadnjim porazom izgubila nekaj velikega, izgubila je del najbolj oboževanega moštva na svetu. Nikoli več se ne bo povrnil.

Skozi okno avtobusa bom zrl v noč in razmišljal, kako lahko preprosta igra tako omreži ljudi, da jim osmišlja vsakodnevno počutje. Še stotič bom razmislil o tem.

Imej se lepo,

še vedno Rokinho

Ljubljana, 8. julij

O Rokinho!

Čisto si se že pobrazilil. Res lepo in fino, da si končno našel čas tudi za kanček turizma. Da si zrl kamnite oči o Cristo Redentor (Kristusa Odrešenika) in da si se z gondolo odpravil na vrh o Pão de Açúcar (Sladkorne gore). In spet ti (pozitivno) zavidam.

Mi v Ljubljani se ukvarjamo z javnomnenjskimi raziskavami, neverodostojnimi dokumenti, OECD, ruskim plinom, zaporniki, roparji SKB, objemanjem državnih institucij, amatersko poezijo, človekovimi pravicami, informacijsko pooblaščenko, ljubljanskim Aerodromom, nekdanjimi državnimi sekretarji, plagiati diplom, veleposlaniki, Vatikanom, skrivnostnimi eksplozijami, pivom, breskvami, delavci, Ankaranom, maturo, kolesarjenjem v naravi, Telekomom, bankami, perutnino, ni, da ni. Tebe resda malo želodec boli zaradi »fižolade,« a verjemi mi, da bi, če bi lahko izbirala med njo in dnevnimi aktualijami, nemudoma izbrala fižol. Slabo opran fižol.

Tako pa odštevam do dopusta. In do 22. ure, ko bo tekma, ki bo začrtala brazilsko usodo na brazilskem svetovnem prvenstvu v nogometu. Ja, vem, da je šele polfinale, a prepričana sem, da bo pokal njihov, če jim danes le uspe namahati Nemce. Čeprav sem fuzbalska analfabetka in nimam pravice ugovarjati strokovnjaku, se nisem mogla poistovetiti z mnenjem nekdanjega slovenskega selektorja Matjaža Keka, ki je na današnji 20. strani Dela odkrito navijal za Nemce in v isti sapi poskušal kakor objektivno oceniti možnosti brazilske reprezentance.

Keka spoštujem, a se z njim ne strinjam. Zakaj bi moralo biti zmagoslavje evropsko? Desetkrat je že bilo evropsko in devetkrat južnoameriško, čas je, da se to razmerje uravnoteži in se štetje začne znova. Nenazadnje, statistika bolje kaže južnoameriškima ekipama in precej slabše evropskima. Na portalu FiveThirtyEight so namreč oceno možnosti Brazilije za končno zmago že uravnotežili z učinkom odsotnosti Neymarja in na polfinalni tekmi tudi Silve, a so Brazilci po možnostih za zmago še vedno v vodstvu. So se ji pa približale druge tekmice. Toda Nemčija je po teh podatkih še vedno tretja, za Argentino in pred Nizozemsko.

In zato si bom ne ozirajoč se na Kekovo mnenje dovolila napovedati, da bo Brazilija danes premagala Nemčijo, da bo to storila težko in za las, ampak da ji bo uspelo. Tvoja prognoza 2:0 za Brazilce se mi zdi pretirana, sama bi prej stavila na izid 2:1. Me pa skrbi, da bodo o brazilski usodi spet odločale enajstmetrovke. Enkrat so se sicer tako že izmazali, a bojim se, da jim sreča danes lahko ponagaja. Vendar je Brazilija leta 2002 že izprašila nemške zadnjice in to pričakujem tudi za drevi.

Ker veš, kaj si mislim o Nizozemcih, prav tako napovedujem zmago Argentine.

Se pa hkrati zavedam, da bo na ulicah Ria de Janeira krvavo, če se bosta v finalu pomerili Brazilija in Argentina.

Zdaj gre zares, o Rokinho.

Pozdrav v São Paulo,

Anuška

PS: Boš imel čas skočiti v supermarket in mi nabaviti tiste brazilske sestavine, ki ti jih poimensko sicer resda še nisem naročila? ;)

Rio de Janeiro, 8. julij

Živjo, Anuška!

Prišel je prvi dan v Rio de Janeiru, da sem bil deset ur popolni turist. Zgodaj zjutraj sem se pridružil množici popotnikov in fotografov na poti do kipa Kristusa Odrešenika. Med stotnijo turističnih fotografov sem se na trenutke počutil odveč, a sem poskušal uživati v prelepem razgledu. Potem sem spil tudi prvi prav okusen kapučino po desetih dneh v Braziliji. To si bom tudi zapomnil izpod vznožja kipa Vsemogočnega. Zagotovo je imel prste vmes tudi pri tem. Kaj naj rečem, prav je imel.

Taksisti še vedno slabo razumejo in govorijo angleščino ali kateri koli drug tuji jezik. Sem se pa potem prevažal s fenomenom, ki je brezhibno zapisoval angleščino na listke, ko mi je odgovarjal na vprašanja ali želel kaj pojasniti. Izgovorjava mu pa ni in ni šla z jezika. Bilo je veliko smeha na poti do vznožja sladkornega stožca ali sladkornega vrha ali sladkorne gore, kakor koli naj že rečem tej čudoviti stvaritvi narave, kamor sem se povzpel z gondolo, baje izdelano v Belgiji. To je bil krasno opremljen taksi, med drugim s tremi zasloni, na katerih sem spremljal koncert Bryana Adamsa iz sydneyjske opere.

In potem skok na kosilo s slovenskim fotografom Simonom Plestenjakom, ki živi že nekaj let v Braziliji. Sicer domuje v São Paulu, a je za potrebe svetovnega prvenstva dobil posel najprej za Coca Colo in zdaj še za Budweiser, oba pokrovitelja mundiala. Te dni biva in dela v petičnem hotelu na Copacabani ter po mestu in prizoriščih prvenstva, delodajalce navdušuje z idejami, pristopom in izdelki. Vsa čast!

Malo kasneje je bila Suzana Pendič, ki se je prav tako pred leti odločila za poslovno pot v Braziliji, odlična vodička v favelo Vidigal. Navzgor po hribu smo šibali z motorji, v dolino pa smo se vračali peš. Nič nevarnosti, prav nič. Med drugim smo v enem izmed barov stavili na izid polfinala med Brazilijo in Nemčijo. Sem prognoziral 2 : 0 za Brazilce in vplačal 20 realov. Arhitektura je prosto po nerazumljenem Plečniku, solidarnost skupnosti je za 10+, prijaznost lokalcev takisto, kužki so prisrčni in nadvse radovedni, bilo je fajn. Kako ne bi bilo, saj se favela diči nad plažo Ipanema. Razgled za razglednice in mi, Slovenci!

Feijoada, ki sem jo jedel za kosilo (po mini sendviču za zajtrk moj edini ponedeljkov obrok; vem, narobe), se je odločila, da bo s fižolom pustila posledice. Ne počutim se dobro. Morda je to zato, ker sem jo jedel v enem izmed bolj nobel lokalov, če se lahko tako izrazim. Ti pravim, ni je čez domače birtije. Ah!

Danes potujem v São Paulo, da v živo vidim, kako bo Messi deloval proti Nizozemcem.

Samo štiri tekme so še preostale. Kdo si je izmislil finale svetovnih prvenstev?

Lepo bodi,

Rok

Kratka bom.

Malo je manjkalo, pa se ti danes ne bi oglasila. Pravzaprav bi bilo tako še najbolje. Kuham namreč brazilsko večerjo za štiri in čisto vse, kar gre lahko narobe, je šlo narobe. Tetka na tržnici mi je, denimo, prodala dve zanič yuci (ali cassava ali manioca), ki naj bi se združili v prilogo k Moqueci Baiani (tisti brazilski brodet, o katerem sem ti govorila). Da ne naštevam. Bomo videli, kaj vse me še čaka.

Toda moja današnja frka z brazilsko večerjo je hkrati tudi lepo izhodišče za razmišljanje o tem, kaj se bo zgodilo z brazilsko reprezentanco v polfinalu. Resda igrajo proti Nemcem, a brez Neymarja in Silve. Prvi mi ni najljubši, tak pozer je in ga ne maram preveč. Drugi je dal na zadnji tekmi pomemben gol. Kako bodo igrali brez njiju? Bo to njihov konec? Srčno upam, da ne. Kot enako upam, da moja večerja ne bo moj konec :)

Ja, Nemci so zasluženo zmagali. Težko pa se odločim, ali so tudi Nizozemci zasluženo zmagali. Dejstvo je, da so jih Kostaričani dobro matrali, in če bi Navas ubranil vsaj eno enajstmetrovko, bi se morda končalo drugače. Priznam pa, da sem bila prepričana, da je bila menjava nizozemskega vratarja tik pred enajstmetrovkami napaka, a sem se uštela. Kakorkoli, žal sem kostariško usodo pravilno zavohala, saj je njihove lepe nogometne zgodbe zdaj čisto res konec.

Kot rečeno, danes bom kratka. Oprosti. Vem, da razumeš.

Brazilski dres? Claro!!

LP,
Anuška

Rio de Janeiro, 6. julij

Bom dia, a Anuška!

Tale a v portugalščini pred ženskim imenom se mi sploh ne zdi fajn. Sploh, ker imaš ti ime na a. Tako se zdi, kot da bi hotel zapeti ali pa vsaj skandirati: „A, a, a, Anuškaaaaaa!" In potem navijaško naprej: „O, Anuškaaaaa, o, Anuškaaaa, ale, ale, ale, aleeeeeeee!" Imaš v ušesih?

Nekako tako mi doni po glavi, potem ko sem prej na Copacabani poslušal argentinske navijače, kako so proslavljali uvrstitev v polfinale mundiala. Res so glasni, vztrajni, kar ne nehajo peti in skakati. Energije imajo za izvoz, pojejo kot v transu. Sem se že spraševal, ali so vsi malo zadeti ali kaj. Od uspeha so bili zagotovo.

Tako kot Brazilci, ki zdaj še bolj močno obžalujejo poškodbo Neymarja. To moštvo je po svoje res osmoljeno na vse mogoče načine. Prej čustveni zlom nekaterih igralcev, zdaj usodna poškodba za desetko. Če premagajo še elf, pa da potem gledamo finale z Argentino ... Uf, to pa bi pokalo! No, kakor koli, Brazilci, Nemci, Argentinci in Nizozemci so zasluženo šli naprej, čeprav sem seveda zaradi tebe malce simpatiziral s tvojimi Francozeki. Ampak so bili res švohceni, zelo švoh. Potem sem s te bolj kot ne dolgočasne tekme na Maracani malce stran v navijaški coni domačinov spremljal še Brazilijo. Tam je bilo res noro: tekma, petje, samba, gneča, da te kap, pa vse v rumenem.

Tako letam z enega konca na drugega in se pravzaprav ne ustavim prav niti za pošten obrok. Ko pozno zvečer ali ponoči pišem, se spomnim, da bi bilo dobro pojesti še kaj konkretnega, ampak je že pozno. Tako običajno ves čas kar nekaj mečem vase po malem. Teh churrascov (ražnjičev s kosi govejega mesa) imam že vrh glave. Saj veš, da je v Riu polno teh malih prčvarnic. Tile Brazilci imajo radi cvrto hrano, kar pa ni ravno pisano na moje brbončice. Danes sem poskusil tudi acaraje s škampovimi repki (spet cvrtje s fižolom in še neko zelenjavo, ampak v palmovem olju, kajne?). Je bilo luštno gledati, kako so ženice v narodnih nošah to spretno pripravljale. Glede čistoče so imele pa res strogo. Denar so imele v lični leseni škatli in so ga sprejemale in vračale z veliko leseno pinceto. Stran od hrane, kajpada.

V teh malih birtijah, kakor jim rad rečem, se ustavim na ribjih juhah, ki jih pripravljajo na sto in en način. Feijoado tudi rad naročim, sploh tam, kjer fižolu z mesom in rižem dodajo še testenine. Saj imam v mislih tudi tiste tvoje predloge, ampak me non-stop baše čas. Saj vem, za prijatelje in hrano si je treba čas vzet'. Ja, pa všeč mi je, da imajo marsikje v osnovi kar porcije za dva, tako da me potem natakarji prijazno opozorijo, naj vzamem polovičko. Tako je bilo pri naročanju mešane solate (zelena solata, kumare, artičoke, paradižnik, paprika in še salame v trakcih, pa malce majoneze) in enega finega kosa govejega mesa (z imenom, kot je morda picinha campanha ali nekaj takšnega?) s prilogo (riž in pomfri). Z mesom res znajo, ni kaj. Bom pa šel še na ribe. Morda kar zdaj, čeprav je že enajsta. Ampak kaj je to v Riu enajsta v soboto zvečer?

Pa-ram-pa-ram-pa-ram!!! In že se spuščam v središče Lape. 

Uživaj,

Rokinho

P. S.:

Vem, da imaš majico z napisom Rokinho. Namignil sem ti, da ti podarim še dres brazilske reprezentance. Ale, aleeee! 

Ljubljana, 4. julij

Olá, o Rokinho!

Kaj si počel med tekmovalno pavzo? Si kaj zanimivega videl, izkusil, slišal, občutil? Ker tu je vse po starem, kar pomeni, da je vedno slabše. Z izjemo vremena, ki se je te dni malce uneslo.

Mene je sicer razveselila tudi eine kurze pause (za inšpektorja za medije: kratka pavza) v dolžini študijskega dela nogometne oddaje na TVS2. Če je ne bi bilo, bi se mi bržčas lahko celo trajno zmešalo od še enega osladnega kramljanja Taje Zuccato s katerimkoli gostom ali gostjo že. Da o vedeževalkah v studiu in komentiranju v polčasu ne izgubljam besed. Voditelje sicer zelo veseli tapkanje po ekranu, ko je treba pokazati kak gol ali akcijo, in nič ni lepšega kot zadovoljen voditelj.

S komentatorji tekem na TVS pa je žal tako, da se nad njimi že leta masovno pritožujemo in se iz njih tudi norčujemo, a jih to očitno ne gane. Niti malo. Še vedno najraje v najbolj napetih trenutkih blebetajo o nepomembnih rečeh, denimo o tem, kje se je ta in ta nogometaš rodil, koliko otrok ima in katero ženo po vrsti.

Včasih pomislim, da bi jim nemara povsem ustrezalo tudi komentiranje nogometne tekme med moštvoma sester in najbolj brezveznih starlet v zgodovini ameriške starletologije, Kim in Khloe Kardashian. V tem primeru bi njihovi trivialni komentarji prišli kot naročeni. Stare bi lahko razpredal o najmodernejši visokotehnološki tkanini, iz katere je sešit Khloin dres, Laurenčič pa bi padal v delirije zaradi fenomenalnega pudra Kim, ki ne prepušča znoja ... Celo med enajstmetrovkami ne!

Danes, o Rokinho, boš med tekmo Francija vs. Nemčija navijal tudi zame. Pour les Français, s'il te plaît! Ob 17. uri se v Kinu Šiška namreč začenja zelo zanimiv dogodek. Predavanje islandske aktivistke in tamkajšnje poslanke Birgitte Jónsdóttir, ki ji sledi tribuna in nato še premiera filma Fascism, Inc. Z njo bom prevarala Francoze, nato pa se bom ob 22. uri udobno namestila v fotelju, na kavču ali barskem stolčku in čakala, da bodo začele žoge leteti proti in v kolumbijski gol. Nossa!

Brazilski nogometaši so pod izrednim pritiskom, zato je odgovor na vsa tri tvoja vprašanja (Je pritisk strah pred neuspehom? Je pritisk strah pred tem, da bi razočarali tiste, ki jih imamo radi in oni nas? Je pritisk občutek nemoči, da bi uresničili svoje sanje?) vsekakor »da«. Toda menim, da jih to ne bo oviralo pri igranju, saj jih tudi doslej ni. Brazilci so tak pozitiven narod in po moje bodo Neymar in kompanija zaradi pritiska in pričakovanj igrali bolj, ne manj odločno. A pustiva se presenetiti. Upam le, da ne z zmago Kolumbijcev, ker bodo v tem primeru jokali milijoni.

Na kaj si namigoval, ko si me vprašal: »Bi pri ogledu naslednje tekme brazilske reprzentance, torej enkrat po tem svetovnem prvenstvu, nosila brazilski dres s številko 5 in napisom Rokinho?« Ker zdaj imam dres Rokinha s številko 10. In mi ni nič jasno :)

Um jogo bonito e vitorioso!!

Anuška

Rio de Janeiro, 4. julij

Po dveh dneh odmora sta spet na sporedu dve tekmi, torej smo se vrnili v normalen ritem. Rio brez tekem ni isti. Toliko zdaj že vem. Napoved: Francija bo premagala Nemčijo, Brazilija pa Kolumbijo. Če se bo zgodilo drugače, ne bo nič presenetljivega. Resda bi obžaloval morebiten izpad Brazilcev, a kaj hočemo, takšno je življenje.

Tu se vsi sprašujejo, ali so se njihovi zlati fantje čustveno zlomili po tisti srhljivki s streljanjem enajstmetrovk proti Čilu. Vsi so molili, jokali, se objemali, padali po tleh ... Na brazilski televiziji te posnetke vrtijo nonstop, selektor Luiz Felipe Scolari je poklical psihologijno Regino Brandao, s katero že dalj časa sodeluje, da fantom odpredava svoje. Menda so nared za današnji obračun. Vsaj do penalov, potem pa lahko sledi nov zlom. Upam, da ne bo tako.

Po sobotnem prelivanju solz se je razkuril tudi tehnični direktor brazilske reprezentance Carlos Alberto Parreira, ki kar ni mogel verjeti, da je Neymar jokal ob hinmni, po podaljšku, pred in po penalih. „Dajte, no! Nehajte jokati! Dovolj je bilo!," je igralem sporočil prek medijev. Zanimivo, saj gre za tesnega pomočnika Scolarija. Očitno sta se odločila za taktiko korenčka in palice. Parreira jih je javno opral, Scolari pa jih ščiti na vsakem koraku. Ni slabo.

A se tebi zdijo brazilski nogometaši cmere, nedorasli pritisku, ki se vrši na njih? Dejstvo je, da morajo biti psihološko res trdni, saj 200 milijonov ne zgolj diha z njimi, ampak pričakuje, da zmagajo. Ta isti Parreira je že pred turnirjem rekel, da je ena roka že na pokalu. Scolari je mehkejši, čeprav tudi on ne beži od tega, da šteje le zmaga. Felipao šteje korake. Da je danes na vrsti peti, skupaj pa jih je sedem. Mislim, tile fantje so res postavljeni ob zid. Če ne zmagajo, bodo največji luzerji na svetu.

Je pritisk strah pred neuspehom? Je pritisk strah pred tem, da bi razočarali tiste, ki jih imamo radi in oni nas? Je pritisk občutek nemoči, da bi uresničili svoje sanje? Če bi bil jaz član brazilske nogometne reprezentance, bi užival v teh trenutkih. O čem pa sem sanjal vse življenje? Ravno o tem, da bi imel to priložnost, igrati v domovini za naslov svetovnega prvaka. Užival bi v vsaki minuti, v vsaki tekmi, v vsaki drami, v vsaki napetosti, v vsakem dvomu naroda, v njegovem veselju in tako naprej. Užival bi, ker bi vedel, da sem stoodstotono pri stvari, da dajem od sebe vse, kar znam in zmorem. Tega mi ne more nihče vzeti niti očitati. Pritisk? Pač spada zraven, je del igre. Kot tekmec, ki ga moraš preigrati ali ustaviti.

Anuška, jaz bi tudi jokal. Točil bi solze sreče in se zahvaljeval staršem, da sem lahko tukaj. No, to itak po malem počnem že zdaj.

Bodi srečna,

Rokinho

P. S.: Bi pri ogledu naslednje tekme brazilske reprzentance, torej enkrat po tem svetovnem prvenstvu, nosila brazilski dres s številko 5 in napisom Rokinho?

Ljubljana, 2. julij

Amigo!

Danes bom kratka. Baje Do konca sem prezasedena in tale Podaja je danes že približno šesti različni predmet ukvarjanja v dobrih šestih urah. Vnaprej se ti opravičujem, če bom shizofrena. To pride s službo, hehe.

Navdušena sem nad tem, kako se počasi, a vztrajno zlivaš z novim okoljem, da se učiš portugalščino in to celo od Kitajca ter da živiš v Lapi. Si že šel na kak koncert? Zdaj, ko ni tekem, si lahko malce privoščiš, mar ne? Poglej program kluba Circo Voador, če morda najdeš kakšno skupino, ki te zanima. Super plac.

Tam sem bila na nepozabnem koncertu ene mojih najljubših brazilskih skupin Monobloco. Ali pa pojdi v Azul Marinho kaj dobrega pojest. Mimogrede, tista restavracija na hribčku nad Riom, o kateri sem ti govorila med tekmo Argentina vs. Nigerija, je Aprazivel. Torej: najprej malo jest, potem pa plesat. Sambo!! Prosim, Rokinho, poskusi plesati sambo zame

Super, da sta se dobila z Matejo. Ona je res fejst baba. Pa tudi zelo dobro se je znašla v Riu.

In ja, osmina finala je bila norišnica. Koliko golov lahko zabijejo nogometaši, ko se v podaljšku od utrujenosti že tako rekoč po kolenih vlečejo naokoli!! Včerajšnja tekma med ZDA in Belgijo je bila, denimo, takšna. Res napete tekme. Moram pa reči, da nekateri favoriti v očeh fuzbalske analfabetke niso dobro igrali. Nemci so bili sicer bojeviti, a vseeno nekam medli, nakar so se prebudili ravno v pravem trenutku, da so sesuli Alžirce. Čeprav se mi zdi, da velikih presenečenj ni bilo. V četrtfinale so se, če se ne motim, uvrstili vsi prvouvrščeni iz skupinskega dela, mar ne?

Za naprej pa menim, da bo takole:

* Brazilija bo premagala Kolumbijo
* Upam, da bo Francija zmlela Nemce, a se bojim, da jih ne bo
* Argentina bo razbila Belgijo
* In na mojo veliko žalost bodo Nizozemci končali zgodbo o uspehu prvega presenečenja prvenstva -- Kostarike.

Še mi piši o dogodivščinah v Riu. Prosim. Rada berem o njih.

Zdaj pa moram hiteti naprej. Čaka me vpogled v eno zanimivo dokumentacijo pri enem izmed državnih organov.

Naturalmente, o Rokinho, a vida é bela quando você acorda no Rio de Janeiro!
Anuška

PS: Morava ponoviti vajo od zadnjič ... pred moškimi imeni ali pa samostalniki moškega spola stoji o, pred ženskimi imeni ali samostalniki ženskega spola stoji a. Jaz sem »a Anuška«, ti si »o Rokinho«. Entende?

Rio de Janeiro, 2. julij

Bom dia, Anuška!

Ha, pa jih imamo! Najboljših osem na 20. mundialu. Kdo bi si mislil, da se bo kar pet od osmih tekem osmine finala končalo šele po podaljšku oziroma enajstmetrovkah. Res je bilo drame na pretek. In ti v predinfarktnem stanju zaradi Brazilcev? Ne ženi si toliko srcu. Saj to je samo igra ... Če verjameš.

Si videla, kako so Švicarji do zadnjega držali v šahu Argentince? In s temi Švicarji bomo spet igrali v kvalifikacijah za euro 2016. Težka bo, težka. Argentino je spet rešil Lionel Messi, Brazilce pa prej vratar Julio Cesar. Oboji so pa šli skozi šivankino uho v četrtfinale. In ti dve reprezentanci naj bi igrali v finalu? Dobro si napovedala, da bosta Francija in Nemčija igrali v četrtfinalu. Poklon!

Danes in jutri mi bo kar malo dolgčas, ker ne bo tekem. V petek pa spet na Maracano, galski petelini proti elfu. Ah! Še prej bom opravil svoj jutranji obred, ki si ga vedno omislim, kjer koli že sem več kot tri dni.

Takole gre to v Rio de Janeiru. Po ulici Andreja Cavalcantija se sprehodim do glavne ulice Riachuelo, zavijem desno, kjer me čez dvajset metrov pričaka prodajalec časopisov. Scena kot iz filma. »Bom dia!« »Bom dia!« Potem on počasi čeblja v portugalščini, saj ve, da nimam pojma, jaz pa mu odgovarjam v kombinaciji italijanščine, španščine, angleščine in posameznih portugalskih besed, ki jih poiščem kar iz časnika O Globo, ki ga vsak dan pazljivo prebiram ter se učim in učim. Vsakič se nekaj zmeniva na kratko. In pozdrav do amanha!

Stopim čez cesto na kavo k Portugalcu kitajskih korenin, ki zna zelo dobro angleško, kar tu res ni običaj. Naročim si grande cafe com leite. V bistvu zdaj moj Kitajec že ve, tako da si že kimava. Za prigrizek mu vsakič pokažem kaj drugega, in on me uči, kako se zadevi reče. Imam ekskluzivno pravico, da ga vsake toliko pokličem, da mi kaj prevede iz časopisa. Ne motim ga med delom, počakam, da ima pavzo. Ko mu pustim spoštovanja vredno napitnino, razširim svojo pisarno na celoten Rio de Janeiro. Včeraj sem bil na Ipanemi, dobil sem se z Matejo, s katero si me povezala. Hvala ti. Njena brazilska zgodba bo te dni v Slovenskih novicah.

Preden sem se usedel k večernemu pisanju člankov in pisma tebi, sem v eni izmed bližnjih gostilnic spoznal Carlosa, ki je že bil v Sloveniji, pozna Jugoslavijo, loči njene nekdanje republike, zanima ga Vzhodna Evropa, temeljito me je izprašal o Češki, Slovaški, Poljski, potem sva se preselila na Baltik, nakar mi je zabičal ,da moram priti naslednjič v Brazilijo za mesec dni in obiskati še druge kraje. Saj bi, Carlos, saj bi. Oziroma bom.

Malo pred brazilsko polnočjo zaključujem delovni dan. Vsi zvoki so mi že domači, vonjave me ne presenečajo več, ob revežih, ki ležijo razgaljeni na pločnikih, se ne zdrznem tako kot prva dva dneva v Riu. Ne spi se mi, zato bom še malo stopil po Cavalcantijevi. Preveril bom, če je vse v redu tu naokrog. Tako kot grejo mnogi tukajšnji kužki na zadnje lulanje. In pomenek s čudnim Slovencem, ki se te dni nekaj mota po ulicah Lape.

A vida e bela, o Anuška!

Rokinho

Ljubljana, 30. junij

Bom dia, o Rokinho!

Tvoje pismo me je prav res pozdravilo zjutraj. Hvala!

Ne vem, zakaj meniš, da moški ne znajo kazati čustev. Meni se zdi, da je ta domnevna značilnost trenutno v fazi selitve po spolih in da vse več moških lažje izraža čustva, medtem ko vse več žensk to težje počne. Ali pa se morda le jaz družim s takšnimi. Kakorkoli, čestitam za prvo solzo na Marakani! In za druženje z Milutinovićem. Vidiš, če bi bil ženska, bi morda zaradi tebe odpikal tudi novinarko iz Kostarike. Če bi bil ženska, Rokinho, bi imel pri svojih dveh metrih minus nekaj čevapčičev najbrž kar dolge noge in po mojem ga ni nogometaša ali nogometnega trenerja, ki se v dilemi med dolgimi in kratkimi nogami, ki jih je po moji grdo stereotipni predstavi najbrž nosila Kostaričanka, ne bi odločil za dolgonogo Slovenko.

Včeraj nisem zaspala, dokler ni bilo jasno, da gre Kostarika naprej. Ko sem že menila, da je itak vse odločeno in da bodo še naprej nosili lento velikega presenečenja svetovnega prvenstva v nogometu, so Kostaričani za trenutek pozabili, da morajo odbrcati še sodnikov podaljšek, pa je 12 sekund čez 90. minuto padlo po njih. Nisem navdušena nad Grki, zato me je za Kostariko nadvse skrbelo, dokler ni Navas ubranil prve enajstmetrovke. In zadnje, kot se je izkazalo. Bodo pa zelo, zelo težko potolkli Nizozemce. Najverjetneje jih bodo oranžni dobro namlatili. Če se to zgodi, bom od kostariškega poraza dalje navijala samo še za Brazilijo.

Stres, ki sem ga občutila včeraj, se namreč ne more primerjati z mojim predinfarktnim stanjem v soboto zvečer, ko so Brazilci brcali enajstmetrovke in ko je za trenutek že kazalo, da je konec veselja. Da bodo »ostali doma,« da se bo »njihovo« prvenstvo nadaljevalo brez njih in da se Roku Tamšetu iz Slovenj Gradca ne bodo izpolnile otroške želje. Drla sem se (pa ne doma), skakala, težko dihala, se držala za srce, čisto preč sem bila. Tistega nesrečnega brazilskega navijača, ki je med enajstmetrovkami podlegel infarktu, zelo dobro razumem. Naj počiva v miru in naj njegova žrtev ne bo zaman.

Kar zadeva nadaljevanje prvenstva, pa menim, da bosta danes v četrtfinale napredovali Nemčija in Francija. In če si pomagam z napovedjo, ki jo objavlja portal FiveThirtyEight, prav tako kot oni napovedujem finale med Brazilijo in Nizozemsko. Če pa se slučajno zgodi, da bosta v finalu igrali Brazilija in Argentina, upam, da antagonizem med navijači ne bo sprožil kakšne nogometne vojne a la tiste iz leta 1969.

Mimogrede, na pisnem izpitu iz mednarodnih odnosov na FDV sem padla prav zaradi vprašanja o nogometni vojni (kdo jo je začel, kdaj in zakaj). To je bil eden izmed grozljivejših izpitov: štiri vprašanja s štirih področij mednarodnih odnosov in skupno 10 točk (po 2,5 točke na vprašanje). Zaradi fuzbala sem izgubila 2,5 točke, plus nekaj odbitkov pri drugih odgovorih in že je bilo treba ponavljati.

Boš danes navijal za Evropejce ali za edina predstavnika afriške celine?

Ciao,

Anuška

Rio de Janeiro, 30. junij

Boa noite, Anuška!

Pišem ti ponoči, da bi te zjutraj pričakalo pismo iz Brazilije. Kako se narava poigrava z nami, kajne?

Ah, kakšen lep vikend je za mano! Debitiral sem na Maracani. Sicer zgolj na tribuni, a je bilo vseeno lepo spremljati zmago Kolumbije proti Urugvaju. Bila je čista kot solza, ki se mi je utrnila v desnem očesu, ko sem stopil v ta sveti nogometni hram. Sem si rekel, da naj ga neham srat in naj gledam tekmo. In tako je tudi bilo. Ena naj mi še reče, da moški ne znamo kazati čustev ...

Pazi zdaj to! V press centru na stadionu sem bil že veliko prej, saj sem se odločil, da tam spremljam prvo tekmo dneva med Brazilijo in Čilom. Bilo je veliko trepetetanja in molitve, objemanja TV zaslonov in podobne vzhičenosti. Res privoščim Braziliji, da gre naprej, ampak Čilenci so pa tudi pokazali dodano vrednost. Vsa čast jim. Ampak saj veš, kako je to: tamali so pogosto zgolj moralni zmagovalci.

No, da ne zabluzim. Se torej pred tekmo Kolumbije in Urugvaja že odpravljam proti novinarski tribuni, pa naletim na Bora Milutinovića. Veš, kdo je to? Trener, ki je sodeloval na svetovnih prvenstvih s petimi različnimi reprezentancami. Z Mehiko 1986., Kostariko 1990., ZDA 1994., Nigerijo 1998. in Kitajsko 2002. Drugače je pa bil še selektor Jamajke, Hondurasa in Iraka. Skratka legenda. Tako sva malce klepetala, potem ko sem ga prvič in zadnjič srečal leta 2002 v Aziji. V bistvu se mu je dobro zdelo, ker sem ga ogovoril „po naše", Slovence in Slovenijo ima itak rad ... Tako je enega kitajskega novinarskega konkurenta kar lepo skenslal, za mano ga je pa očarala novinarska lepotička iz Kostarike. Težko njemu. Članek bo predvidoma jutri v Slovenskih novicah.

Potem je sledila zgodovinska sobotna solza Rokinha na Maracani, včeraj sem si pa rekel, da bom Nizozemce in Mehičane spremljal kar na Copacabani. Nisem šel v Fan Fest, ker je sredi plaže, na soncu, tako da kar gagaš od vročine. Je bilo kar čez 30 stopinj Celzija. Sem poiskal lokalček v senci, tako lepo je pihljalo z morja, da je bilo čudovito spremljati tekmo z norim razpletom. S priletnima Nizozemcema smo lepo sproti analizirali dogajanje, vmes pa grizljali škampove repke z žara. Z limeto navlaženi so bili sploh krasni, samo s soljo sem pa pretiraval.

Drugo tekmo, še večjo dramo med Kostariko in Grčjio, sem potem spremljal kar v četrti, kjer živim, torej v Lapi. Evo, tvoja Kostarika gre naprej! Si kaj jodlala od veselja in take reči? Od 66. minute so igrali celo brez izključenega Duarteja. Res so pravi junaki. Kostaričani so po izpadu Mehike z naskokom glavni hit turnija. Proti Nizozemcem v četrtfinalu jim bo pa hudičevo težko. No, a vidiš, v tem primeru pa so tamali kar veliki zmagovalci.

Danes ne pozabi spremljati, kako se bosta odrezali Francija in Nemčija proti Nigeriji in Alžiriji.

Doživljati mundial v Riu je res nekaj ... Ne najdem besed.

Lepo se imej,

Rokinho

Ljubljana, 28. junij

O meu amigo Brasileiro!

Razmišljam o argumentih, s katerimi bi lahko podprla tezo o obstoju pozitivne zavisti. Načeloma gre namreč za izrazito negativno čustvo. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi takole:
zavíst -i ž (ȋ) občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist; ekspr. grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist; njena lepota vzbuja zavist; ekspr. bleda, črna, zelena zavist; zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca / govoriti iz zavisti; ekspr. pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti; prebledeti od zavisti; bled, ekspr. zelen od zavisti / srečni ljudje, reče z zavistjo

Ampak, Rokinho, jaz nisem niti malo nezadovoljna, da si v Riu de Janeiru. Nasprotno, vesela sem zate in od srca ti privoščim to edinstveno izkušnjo, da si torej v Braziliji IN da si tam zaradi svetovnega prvenstva v nogometu. Želim ti, da bi uresničil svoje otroške sanje in videl brazilsko reprezentanco igrati na Marakani (ne da bi potem skladno s svojim otroškim vzklikom tudi umrl!). In slutim -- oziroma mi tako pravi intuicija --, da jo tudi boš. Najverjetneje res v finalu.

Toda hkrati priznavam, da sem ti fouš, a ne zato, ker si tam, ampak zato, ker mene ni tam. Temu bi kdo morda rekel žalost, pa sploh nisem žalostna. Nasprotno, vznemirjena sem, saj se prek najinih Dvojnih podaj tako rekoč virtualno s teboj sprehajam po ulicah Sante Terese, pijem Caipi de abacaxí ou maracujá (caipirinho z ananasom ali marakujo), ti pa seveda lokalni o chope ou a cerveja (točeno ali ustekleničeno pivo), in navijam za tisto moštvo, ki se mi v posamezni tekmi zdi manjši favorit. A ni to v bistvu pozitivna zavist? In tudi ko boš v Azul Marinho na plaži Arpoador jedel odlično Mexidinho do Mar (mešano morsko ploščo), srkal vino in gledal, kako sonce zahaja za gričkom Dois Irmãos (dva brata), bom nekje tam kot prijazna prikazen. Vnaprej se ti opravičujem, če se me ne boš mogel otresti. :)

A bodi dovolj pozitivne zavisti in moje sanjavosti, tu sva vendar zaradi fuzbala. Ja, TV Slovenija nama jo je oni dan res zagodla, ker nisva mogla spremljati tekme med BIH in Iranom. In čeprav si dobrohotno ugotavljal, kako je to razumljivo, ker je bila tekma med Argentino in Nigerijo bolj usodna, sem jim jaz vseeno malo zamerila. Bosni lahko pomagamo ob poplavah, plešemo na bosansko muziko, mljaskamo ob čevapčičih, toda ne znamo jih podpreti s prenosom zadnje tekme BIH na prvenstvu. Me je pa veselilo, da so se poslovili z visoko dvignjenimi glavami in z le točko razlike z drugouvrščeno Nigerijo. S tisto ukradeno točko razlike!

Kar zadeva moje priložnostno navijanje, pa sem za zdaj navijačica Kostarike, ja. Države, kjer so doma lenivci, ki jih obožujem, in moštva, ki pred prvenstvom ni ravno sodilo v skupino tistih, ki jim je itak namenjena osmina finala. Nisem pa še prepričana, če mi bo danes uspelo ujeti tekmo med Čilom in Brazilijo. Če jo bom gledala, pa bom za spremembo navijala za favorite. Samo zato, da jim pomagam do finala na Marakani, tebi pa do uresničitve otroških sanj.

Aproveite o dia, o Rokinho!

Anuška

Rio de Janeiro, 28. junij

Oj ,Anuška, tukaj Rokinho!

Ni kaj, kar luštno je tukaj po prvih urah. Rio de Janeiro te res iz prve udari v glavo. No, res je, da sem pristal kar malo omotičen po 26-unem jajcanju od Ljubljane do sem, ampak sem na to že pozabil. Ljudje so nasmejani, živ žav je, da je kaj, nogometa je tudi dovolj. Pa kaj bi še potem človek sploh hotel?

Ampak kako pa nama je padlo v vodo spremljanje tekme BiH in Irana? Pa saj je bilo logično, da je TV Slovenija prenašala Argentino in Nigerijo. Že zaradi tega, ker sta šli naprej, pa zaradi Messija, jasno, za povrh pa je bila še super tekma. Ampak kljub debati še vedno ne vem, ali zdaj navijaš za Kostariko ali katero drugo moštvo. Zagotovo boš danes stiskala pesti za Čilence proti Braziliji. Ta tekma je po tukajšnjem času že ob 13. uri, zato si moram najti strateški položaj v mestu, da doživim ta čustva Brazilcev še v živo.

Potem pa se bom podvizal na dvoboj Kolumbije in Urugvaja na Maracano. Moja teta je bila s stricem (pomorščakom) v sedemdesetih letih na ogledu Maracane. Potem sem izprosil, da mi je dve fotografiji z obiska tega kultnega stadiona, ki je zdaj seveda povsem drugačen, podarila. Ti povem, da mi je kar zaigralo srce, ko sem stopil iz podzemne in krenil urejati te novinarske zadeve. S sabo bi moral imeti tisti fotografiji. Ko sem bil še mlad in nor, sem izjavil, da si želim videti tekmo brazilske reprezentance na nabito polni Maracani, potem pa da lahko umrem. Zdaj sem blizu tega, da se to zgodi. Brazilski fuzbalerji imajo možnosti, da pririnejo do finala, ki bo na Maracani, jaz pa bom tudi zagotovo enkrat umrl, kajne? Če ne pa kdaj drugič.

V glavnem so v osmini finala vse reprezentance zasluženo, čeprav je Grčija spet kar nekaj izvedla po svoje. Ampak takšni so, ti naši Balkanci. Imamo vsaj svojega predstavnika. Kdo zdaj privzdiguje obrvi, ko govorim o nas, Balkancih? Takole gre: mi smo geografsko, politično, strateško in ne vem kako še že lahko Srednja Evropa, toda ne igramo srednjeevropskega nogometa. Niti ne igramo nogometa Zahodnega Balkana, ker takšen slog igre ne obstaja. Mi smo del balkanske nogometne zgodovine in sedanjosti. Slovenca sta tudi osvojila lovoriki v Srbiji in na Hrvaškem. Slaviša Stojanović (pa Nejc Pečnik in Dejan Kelhar z njim) s Crveno zvezdo, Matjaž Kek pa z Rijeko. Torej Slovenci smo del nogometnega Balkana.

Jao, se vidi, da sem še premalo časa zdoma. Sem v deželi sambe, nogometnem in drugačnem paradižu, pa kar nekaj godrnjam. Naj me ozračje in ljudje Latinske Amerike očistijo te navlake. Ampak saj tu pa tudi imajo svoje Argentince. Se mi je že v prvih minutah srečanja tudi na to temo izpovedal taksist. Vsi smo mi isti, pametnejši od vseh komentatorjev nogometa, politikov in sosedov, izpostavljali pa se ne bi. No, to ravno ne sodi v prvoosebno opisovanje, ampak naj bo.

Torej, Anuška, osmina finala! Popravnih izpitov ni več. Zdaj se gre na polno. Uživaj v domovini, jaz pa se bom potrudil tukaj.

Rokinho

Ljubljana, 25. junij

Dragi Rok,

Tokrat si se razpištolil ti. Edino prav. Me veseli, da si v dopisovanju z menoj dovolj domač, da si daš duška.

Ker prej nisem vedela nič o tem, da se igralci med seboj tudi grizejo, nato pa sem za nameček izvedela še to, da je Luis Suarez grizel že dvakrat, sem se malo »izobrazila« na guglu. Najprej, na posnetku ugriza na tekmi z Italijo je zelo očitno, da je Suarez sprva kalkuliral, ali jo bo tokrat nemara odnesel brez kazni, oziroma da si je za stotinko sekunde morda predstavljal, da bo ta ugriz nekako spregledan. Takoj za tem, ko je zasadil čekane v Chiellinijevo ramo, se je namreč za hip osredotočil na prihajajočo žogo. Prav tedaj je Italijan padel na tla, Suarez pa je v slabo odigranem zobobolečem padcu ponovil Italijanovo akcijo, da bi si rešil kožo. In se je valjal, držeč se za sekalce. Že zgolj ta trenutek razkriva patološkost urugvajskega nogometaša, saj se je model nekje, nekoč avtosugestivno prepričal, da je grizenje približno tolikšen prekršek, kot je igranje z roko. Da edino razliko pravzaprav predstavljajo njegovi zobje, ki so se tokrat tako rekoč sami od sebe znašli na najbližjem udu igralca nasprotnega moštva. To dokazuje tudi njegovo zatrjevanje, da ga je Chiellini razjezil, ko ga je udaril s komolcem, pa ga je ugriznil.

Dalje: pogledala sem še posnetke preteklih ugrizov animalis suarezisis. Branislava Ivanovića je ugriznil v desno podlaket, Otmana Bakkala pa nekam ob ključnico. Ne vem, kam grize svojo ženo, toda navedeni posnetki kažejo, da Suarez grize po tako imenovanem desnem principu. Ko začuti ugrizni impulz, mu glavo potegne v desno in potem ugrizne tisto, kar mu je najbližje. Nočem si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi Suarezu v trenutku ugriznega impulza nasprotnikov igralec v športnem duhu pomagal na noge. Bi ga ugriznil v mošnjo? Ne razumem pa, kolikokrat mora nogometaš koga ugrizniti, da mu ne samo prepovedo igrati za vedno, ampak da ga za kratek čas napotijo na polodprti oddelek psihiatrične klinike?

Ne strinjam se s teboj, da bi moral animalis suarezisis otroke in mlade nogometaše učiti o fair-playu. Saj ga ne razume! To žival je treba držati čim dlje stran od otrok. Upam, da ne tudi njegovih lastnih. Če bi nekega dne vendarle spregledal in se pokesal, pa bi ga bilo treba za tekme opremiti s temle.

A dovolj bodi o Suarezu. Hrvatov mi, iskreno, ni žal. Napredovanja si niso zaslužili, čeprav so se dolgo časa uspešno branili pred Mehičani. Toda vstop Chicharita v igro jih je povsem iztiril. Niku Kovaču je bilo, tako se mi je zdelo, tako in tako zlasti pomembno, da ima dovolj gela na laseh za trdno pričesko. Takšno, ki je niti najmanjša sapica razočaranja ne premakne z mesta. Medtem je na drugi strani igrišča Miguel Herrera norel in skakal kot kakšen mladoletni merjasec, saj mu je bilo mar. Kovaču bi lahko že pred koncem tekme dodali stripovski oblaček, v katerem selektor računa, kam se mu izplača iti po tem, ko ga bodo vrgli iz reprezentance.

So me pa Mehičani osupnili z nečim drugim. No, osupnil me je njihov igralec (kateri že?), ki je v objemu soigralca sesal palec. Sesal palec?! Še en dober primer za terapijo s pogovorom z ustrezno usposobljeno osebo.

In še o nečem sem razmišljala. Meniš, da pretekli favoriti prvenstev pakirajo tudi zato, ker igrajo v težkih vremenskih razmerah? Hrvaška se je menda pripravljala v Avstriji, kjer je tak zdrav zrak. Nemčija naj bi se kar v Braziliji. Morda veš, kje so se druga evropska moštva?

Povej mi, Rok, si že spakiral?

Veselim se najinega skupnega ogleda tekme BiH proti Iranu in dolgujem ti javno zahvalo, ker si kljub ledenemu juniju izbral lokal, kjer na kadilce ne gledajo kot na družbene škodljivce. :)

Kmalu na snidenje in na zdravje,

Anuška

Ljubljana, 25. junij

Oj, Anuška,

Tvoje zle slutnje so se res uresničile, Hrvati so jih močno dobili po glavi. Tisti dan je bil v najslabši formi njihov selektor Niko Kovač. Slabo izbrana taktika (»Ko zanemaruje taktiku, završit če karieru u drugorazrednom Radniku.«), slabo vodenje tekme, napačne zamenjave, skratka brez veze. Hrvati so kar naivno pričakovali, da se jim bodo zgodili Modrić-Rakitić-Mandžukić naenkrat ter da bo potem celemu narodu prihajalo ob njihovih briljantnih akcijah in golih. Ne gre to tako, sploh če upoštevaš, da imajo vsi za seboj dolge in močne klubske sezone. Enkrat gre krivulja navzdol, v Braziliji je pa vse tako zahtevno, da gre še toliko lažje v padavico.

Dokaz za to je tudi divjak Luis Suarez, pardon, grizli Suarez. Celo sezono je bil priden v Liverpoolu, igral je, tresel mreže kot po tekočem traku, zdaj pa mu je počil film in je še enkrat storil neumnost, ki ji ni para. Mislim, da grizeš nasprotnika − moraš biti primitivec na kub. Tu ne bi živali zmerjal s Suarezom. Iz Mednarodne nogometne zveze so že sporočili, da so odprli preiskavo, da čakajo na poročila vseh odgovornih. Potem bodo divjaka povabili, da nekaj pove v svoj zagovor, nato mu bodo izrekli kazen dveh ali treh tekem prepovedi igranja in »mirna Bosna«. Bravo! Medtem pa oglašujejo spoštovanje, fair-play in vsa podobna jajca na papirju. Mogočna, bogata, vplivna organizacija, kot je Fifa, v državi gostiteljici mundiala v času tekmovanja praktično vzpostavi svojo državo v državi, potem pa ves turnir pade v senco podivjane budale, ki se preprosto ne zna obnašati.

Ok, je ugriznil. Nagon, primitivizem, ki ga težko razumem. Ampak potem? Potem je ta Grizli Sralec še odigral