Ekrani v ogledalu: Kar na sceni leze in gre

Koncept Poletne scene se prilega dvomesečnemu času, ko je kultura zapustila svoje utrjene hrame in se pouličila.

Objavljeno
04. julij 2012 16.54
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura
Ni letos prvič, ampak drugič, da je nacionalka med poletjem ukinila nekajminutni kulturni blok po večernih Odmevih, umaknila tematske magazinske oddaje (Pisave, Opus, Osmi dan, Umetni raj) in namesto vsega tega vpeljala en sam prikaz kulture, ki ga je poimenovala, dovolj zgovorno in natančno, Poletna scena. Glede na to, da gre za vsakodnevno in približno polurno živahno, tudi glamurozno izvajanje informacij o kulturi, se gledalci, ki mislijo, da brez kulture ne morejo v pozno posteljo, pravzaprav ne bi smeli pritoževati.

Koncept se prilega dvomesečnemu času, ko je kultura zapustila svoje utrjene in utrujene hrame in se pouličila, pozunanjila, razlika med elitno in pop varianto pa se je še bolj zabrisala. Poleg tega je to koncept, ki pripušča k televiziji več policentričnosti (čeprav je ta še zmeraj dirigirana iz centra, ki se imenuje ertevejev Kulturno-umetniški program), kar spet ustreza situaciji na terenu, kjer ima danes skoraj vsak malo večji slovenski trg svoj festivalčič. No, takšna je vsaj zasnova Poletne scene, izpeljava pa je druga stvar. Sicer pa smo še preveč na začetku, da bi že bilo mogoče soditi o osvežitvah in morebitnih širitvah.

Prej kot to je mogoče reči to, da je Poletna scena formalno še zmeraj naravnana na poletno razpršenost, hkrati pa je, glede na lansko izdajo, zreducirana tako po geografski horizontali kot po režijski vertikali. S prvo opazko je mišljeno dejstvo, da smo doslej v nekaj dneh videli samo Ljubljano, Maribor in komaj kaj drugega, z drugo pa evidentno skromnejši studijski angažma, saj je voditeljica/voditelj vsak večer prikovana pred displej z isto sicer živo mestno veduto (nekje od Nebotičnika proti Bežigradu), njuna centralna negibnost pa zaradi tistih nekaj dopisniških intervencij ni bistveno »ogrožena«. Lani so prihajali v studio tudi gostje, letos jih ni več. Doslej smo v vlogi voditelja videli (in morda koga prezrli) Mojco Mavec, Bernardo Žarn in Andreja Hoferja. Nihče od njih ni bil brez šarma, ampak »teren« trpi, želeli bi si več pestrosti, kot jo lahko ponudi sprehajanje med glasbenimi bendi. Pa tudi kakšno kritično poanto, vse je namreč ena sama dobrovoljna apoteoza vsega, kar na sceni leze in gre. Morda se Poletna scena ne bi v temelju zamajala, če bi recimo spregovorila tudi o zadnji premieri v ljubljanski Operi (v obliki ankete med gledalci, pogovora z ustvarjalci?).

No, v torek smo videli dva atraktivna prispevka, enega o violinistu Vladimirju Repinu na ljubljanskem festivalu, drugega o izvajalki klasičnega rocka Macy Gray, ki je prišla na Lent, videli smo bled prispevek o glasbeniku Dragu Ivanuši, fingirano pootročen portret skupine Čao Portorož in predvsem povodenj vzhičenja nad mlado angleško skupino The Kooks v Kinu Šiška. Ni pa povsem jasno, kaj je na naši poletni sceni delal prispevek o prežvečeni špekulaciji z majevskim koledarjem – kot da ta oddaja nujno potrebuje tudi nekaj svetske neslanosti.

Če se namerava Poletna scena rolati še globoko proti jeseni, bi si želeli, da bi v svojo živost in živahnost zapletla tudi kakšno pričakovanje, ki ga ima bolj gerontološko naravnana publika, kajti prepričani smo lahko, da tisti, ki so ob tej pozni uri doma in nespečni, niso udarjeni samo z mladostjo, kakršna diha iz Poletne scene.