Tiskane izdaje
Mrcvarjenja naše edine velike preživele tekstilne tovarne Mure še ni konec. Spet je pristala v stečaju, Muraši že drugič v zadnjem letu ali dveh stojijo pred okenci zavoda kot nekakšni berači, in čeprav se jih bo danes kakšnih 400 vrnilo za šivalne stroje, je videti, da se z Muro in njenimi priložnostmi igrajo nespretni in neprimerni podjetniki. Ki pač težko obvladujejo prepletenost poslov od Murske Sobote do Pirota in glavnih odjemalcev v nemškem Bossu. Na koncu so to predvsem njihovi premegalomanski apeteti, s katerimi se je lepo postavljati pred kamerami, dokler ne poči, kakor je zdaj že drugič dokončno v Muri.
Toda Mura bi lahko bila s svojo kvaliteto, ki jo sicer lahko od daleč opazujemo v njenih trgovinah, sinonim visoke slovenske kvalitete v vsaki visokozahtevni, a tudi butični turistični in podobni trgovini; seveda ne s ceno, navito za klasične bogataše, ampak normalce, ki cenijo kvaliteto. Kjer bi mimohodni, minutke loveči turisti in drugi »hitelci« zagrabili Murin kos oblačila kot nekaj, kar morajo prinesti iz Slovenije. Ker bi jim to povedali že tisti, ki so jim obisk Slovenije priporočili. Ker bi oboji v zgodbo o Murini enkratni obleki vpletli ves tisti lan, ki je velik del Slovenije zaznamoval že v prastarih časih naših prednikov. In seveda spretnost njegove obdelave, ki se mora nekje še vedno vsaj podzavestno sproščati; denimo tudi v enkratnih Murinih izdelkih. Takšne stvari delajo Slovenijo kvalitetno in vredno »spomina«. Seveda to ne bi bila rešitev za Muro, ampak ena od drobnih priložnosti, ki jo pač z njenim zdaj že drugim stečajem zapravljamo. Ali bolj konkretno, kar so v zadnjem času zapravili »ahamuraši«, ki so se igrali z več kot tisoč ljudmi, z milijoni državne pomoči, s svojimi superidejami, ki se očitno (še) niso uresničile.
A takšnih »podjetnikov« bi lahko bila Slovenija počasi že sita in dala priložnost vsem tistim, ki podjetništvo nosijo v sebi. Prav lahko si predstavljam, da bi Slovenija postala visokovalitetno, hightech središče za vrhunsko obdelan les. Raj za lesene hiše vseh vrst. In ali ni nekdo ravnokar že spet povedal, da so v težavah zaradi propadle gradbene panoge tudi arhitekti? Toda ali ni ravnokar (no, pač enkrat letos) Japonec Šigeru Ban dobil prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekte; on konkretno za svoje kartonsate in papirnate stolpiče, hiše, ki funkcionirajo v realnem svetu? Torej, če prepustimo papir in karton Japoncem, kje so pogumni in drzni slovenski arhitekti, ki bi se igrali z lesom in se vrgli v lesno arhitekturo, ki je v svetu že lep čas in? Magija lesa, ki je bila pred kratkim predstavljena v Cankarjevem domu, je gotovo pohvale vredna. A hkrati je s svojo minimalistično izvedbo tudi dokaz, da je pri nas les in njegova obravnava in obdelava stvar kakšnega v les in njegove brezštevilne možnosti zaljubljenega profesorja in nadobudnih in še iskrivih mladih raziskovalcev. Ki izdelajo leseno kolo, lesena očala, leseni fotoaparat. Kje so banke in podjetniki, ki bi te, očitno delujoče lesene izdelke podprle? In jih, kot izvirni slovenski izum ali idejo, izdelano v Sloveniji, ponesle v svet ali pa vsaj v tisto eno ali dve turistični trgovini? Za začetek: od tod naprej pa tisto − dober glas seže v deveto vas. In poleg tega bi lahko mirno povedali, da smo že od nekdaj, že pred pet tisoč leti v teh krajih znani kot izdelovalci koles. Saj vendar imamo najstarejše kolo na svetu. A niste vedeli?! In bi jim zraven ponudili še knjižico o tej enkratnosti, tem čudežu kolesa v Sloveniji.
A očitno smo ujeti: v ženevske plače, ki jih nekateri dobivajo, čeprav se tam v Ženevi ne zaposlijo, v hude prometne nesreče, ki jih povzročamo, ker smo takšni po značaju, včasih tudi nervozni, ker nam iz radia prav takrat nabija kakšna patria ali pa ne vem katera izvedba Stožic, Mercator. In tako naprej. Do vseh mogočih spodrsljajev, ki so se nam zgodili in zaradi katerih je tudi Mercator že nekaj časa na prodaj. Zdaj se kot izhod iz sile ponuja alternativni odkup v obliki zadruge. Vprašanje je, zakaj se na to možnost ni resno mislilo ves čas, odkar traja zgodba z Agrokorjevim prevzemom Mercatorja. Mercator je v težavah in zato na silo na prodaj predvsem zaradi neodgovornih politično-lastniških vdorov, ki so se tako kot podobni lastniški megalomanski apetiti sami v sebi zrušili. Skrajni čas je, da povemo kot država, na katerem seznamu prioritet je največji trgovec v državi.
Sveta Ema na Koroškem (avstrijskem Koroškem) je bila, potem ko je bila uspešno in bogato poročena, a se ji je življenje obrnilo tako, da je ostala sama, velika mecenka, ki je dala zgraditi mogočno gotsko cerkev Krka. Kar pri Emi (Hemmi) Krški očara, ni njena velika vreča denarja, s katero sedi na posebnem kamnu, ki je v baziliki nekajkrat prikazan, ampak zgodba, mit, kako so iz nje takratni zidarski baroni zajemali. Vsak, ki je prišel mimo, je lahko segel v vrečo, a iz nje je, čudežno, vzel le toliko, kot je zares potreboval. Nam ne manjka Emina vreča denarja, ampak magija, ki je delovala, ko je kdorkoli segel vanjo. Ne manjka nam visokokvalitetnih izdelkov, manjka nam prepričanost, da lahko izjemna lesena kolesa, dobre Murine obleke in tako naprej vrhunsko izdelamo in zato tudi dobro prodamo; tudi v kakšni Mercatorjevi butični trgovini. Vendar ne s poceni triki in mahinacijami in nedolžnim izrazom, da z ženevsko plačo, pravzaprav razen tega, da smo jo prejemali, nimamo nič. Ko bomo v Sloveniji dojeli, da Emina vreča in ženevska plača nista kompatibilni, bomo bliže temu, čemur se reče − na zeleni veji, če konja tokrat izpustim.
