Evropska (stran)pota: Evropejce vabijo na limanice

Pojasnjevanje, zakaj so med volivci zbujali utvaro, da odločajo o predsedniku komisije, ne bo najbolj prijetno opravilo.

Objavljeno
08. maj 2014 16.44
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Po bruseljskih ulicah in trgih je že nalepljena množica plakatov z obrazi kandidatov belgijskih strank. Toda med njimi skorajda ni kandidatov za evropske volitve. Tudi v poštne nabiralne prihajajo le politični letaki, ki nimajo opravka z EU. Belgijci namreč 25. maja ne bodo volili le prihodnjih evropskih poslancev, marveč tudi poslance na regionalni (Valonija, Flandrija, Bruselj) in federalni ravni. Temu očitno pripisujejo večji pomen kot EU.

Tudi v drugih članicah položaj ni veliko drugačen. Četudi so volitve evropske, so teme bolj ali manj le nacionalne. Nemški konservativci volivce sploh ne vabijo s kandidatom evropske ljudske stranke za prihodnjega predsednika evropske komisije, Luksemburžanom Jean-Claudom Junckerjem. Njihov adut je priljubljena kanclerka Angela Merkel. V Britaniji laburisti nočejo, da bi »njihov« evropski kandidat za šefa komisije, nemški socialdemokrat Martin Schulz, sodeloval v njihovi evropski kampanji.

Kampanja Schulza in Junckerja je doslej potekala predvsem kot obramba Unije pred napadom evroskeptikov in drugih populističnih strank. Ti bodo glede na raziskave dobili sicer več glasov kot pred petimi leti, a usodnega pomena njihova krepitev ne bo imela. Stranke, kakršne so madžarski Jobbik, britanska UKIP ali nemška AfD, je že tako nemogoče spraviti na skupni imenovalec.  V procesu odločanja bodo najbrž imele le vlogo kričačev iz zadnjih klopi. V takšnih okoliščinah se med kampanjo izgubljajo razlike med vodilnimi strankami. Juncker in Schulz v nastopih razlikujeta kvečjemu v odtenkih.  

Predvsem evropski parlament in v njem zastopane evropske stranke poskušajo prepričati Evropejce, da bo 25. maja »šlo zares«, saj da bodo lahko soodločali o prihodnjem vodstvu Unije in politiki EU.  Skromno zanimanje za volitve in predvidoma nizka udeležba bi bila hud udarec ambicijam strasbourško-bruseljskega parlamenta. Navsezadnje, predsednik evropskega sveta (v njem sedijo voditelji članic EU) Herman Van Rompuy je pred kratkim javno, s precejšnjo mero vzvišenosti, razložil, zakaj ljudje ne hodijo na evropske volitve: ker vedo, da v EU nimajo glavne besede evropski parlamentarci, marveč šefi držav.Evropske stranke so s tako imenovanimi Spitzenkandidati hotele doseči, da bi na volitvah odločali o konkretnih obrazih. Poleg tega naj bi se s takšnim odločanjem okrepila demokratičnost Unije. Da kandidatom vseh treh vodilnih strank (ob Junckerju in Schulzu še liberalec Guy Verhofstadt), ki so že dolga leta stalnica na bruseljskem političnem odru, primanjkuje svežine, je bilo pri odločanju drugotnega pomena. Za zdaj stranke še vztrajajo, da bo mora kandidat zmagovitega tabora postati prihodnji predsednik komisije, čeprav po lizbonski pogodbi kandidata izbere evropski svet in ga predlaga parlamentu v izvolitev.

Kaj se bo zgodilo po volilni nedelji 25. maja, je negotovo. Dva dni pozneje bo Rompuy na večerji gostil 28 voditeljev članic. Dobil naj bi politični mandat za pogovore s parlamentom o prihodnjem predsedniku komisije. Ker so tako konservativni voditelji na čelu z Angelo Merkel kot tudi socialdemokrati na evropskih strankarskih kongresih podprli Spitzenkandidata, bo videti vsaj nenavadno, če bi parlamentu predlagali v izvolitev »tretjega človeka«. Toda v evropski kadrovski kuhinji in kravjih kupčijah se moramo navaditi na pravilo - nič nas ne sme presenetiti.

Pojasnjevanje, zakaj so med volivci zbujali utvaro, da odločajo o predsedniku komisije in da so se z obljubami »zaplezali«, ne bo najbolj prijetno opravilo. Enako velja za vsebino, o kateri naj bi volivci soodločali. Moč prvega človeka na sedežu komisije v bruseljski palači Berlaymont je omejena. Vloga komisije in njenega predsednika je zgolj približno podobno delu vlade in premierov na ravne države.

Glavne politične smernice v EU začrtava evropski svet, komisija je bolj ali manj le izvršiteljica njegove volje. Njena glavna naloga (ob vlogi varuhinje evropskih pogodb) je predlaganje zakonodaje. Predlogi so nato v postopkih sprejemanja praviloma postavljeni na glavo. Poleg tega so predsednik komisije in njegovi komisarji (izberejo jih vlade članic v skladu z domačimi političnimi kupčijami) odvisni o  vplivnega evropskega birokratskega aparata v generalnih direktoratih.

Tudi evropski parlament ne delujejo po logiki koalicija - opozicija. Glavna linija spopadov v odločanju na ravni EU poteka med voljo držav članic in željami parlamentarcev, ki skoraj vedno - če odmislimo evroskeptike in proste strelce - odločajo z veliko stopnjo soglasja. Skratka, ponujanje Spitzenkandidatov prinaša tveganje. Njegov učinek je lahko nasproten od prvotnega cilja: preporoda demokracije na ravni Unije in zmanjševanje odtujenosti ljudi od evropskih institucij.