Tiskane izdaje
Skrbno oblečene upokojene Belgijke z veliko nakita gredo po vsakodnevnih opravkih. Mladeniči na vlaku so zatopljeni v branje z zaslonov pametnih telefonov. Babilon evropskih jezikov, evrokracija se odpravlja na delo. Oče in sin z jugovzhoda stare celine, z violino in harmoniko preigravata Les Champs-Elysées, med nami se sprehodi brezdomec in prosi za denar. Na postaji Alma študentski vrvež. Na postaji Montgomery, kjer je križišče dveh linij podzemne železnice in tramvajskih povezav, se spremeni socialna struktura potnikov.
Zadnji dnevi so bili v Belgiji dramatični. Na naslovnici Metroja je fotografija delavcev v modrih delovnih oblekah in z zaskrbljenimi obrazi. Pišejo o socialni kataklizmi v Valoniji, nekdaj industrijsko razvitem južnem delu Belgije, ki je v hudih strukturnih težavah in se ne more postaviti na noge. Ameriški velikan, največji svetovni proizvajalec delovnih strojev Caterpillar, je napovedal, da bo v obratu na obrobju že tako kriznega Charleroija (nekakšnega belgijskega Maribora) odpustil 1400 od 3700 delavcev.
Politiki bentijo na ves glas, a ne morejo narediti kaj dosti. Caterpillar je v Belgiji od prihoda pred dvajsetimi leti posloval z milijonskimi dobički. V levičarski stranki dela opozarjajo, da je z davčnimi olajšavami, ki mu jih je omogočala država, v petih letih prihranil skoraj dvanajst milijonov evrov. A v Caterpillarju odgovarjajo, da so stroški v njihovem belgijskem obratu tolikšni, da se jim bolj splača uvažati stroje od drugod. Skratka, da preživijo, mora skoraj tretjina delavcev na cesto.
Odpuščanja v Charleroiju so le ena v nizu takšnih zgodb v Belgiji. V Fordovem obratu v Genku bo izgubilo službo več tisoč delavcev. Metalurški orjak ArcelorMittal je pred nekaj tedni objavil, da bo v valonskem Liègu odpustil 1300 ljudi, ker je povpraševanje po jeklu v Evropi za trideset odstotkov nižje kot pred krizo. Lani so imeli za dvesto milijonov evrov izgube. Siromašenje Valonije bo še zaostrilo odnose znotraj Belgije, kjer ima flandrijski sever občutek, da mora vzdrževati francosko govoreči jug.
Tudi novice iz Flandrije niso nič kaj optimistične. V Antwerpnu, svetovni prestolnici draguljev, kjer se je jeseni na županski položaj zavihtel vodja flamskih nacionalistov Bart de Wever, je vladajoča desnosredinska koalicija sprejela odločitev, po kateri bodo vsi tujci (tudi iz EU) morali ob prijavi bivališča plačati takso v višini 267 evrov. Doslej je za vse znašala sedemnajst evrov. To sicer utemeljujejo z višjimi stroški obdelave vlog tujcev, a v ozadju je omejevanje priseljevanja velikih družin iz Turčije in arabskih dežel, pa tudi siromakov iz Bolgarije in Romunije, ki so v zadnjih mesecih povsod »na tapeti.«
Na ciljni postaji Schuman v središču birokracije je veliko podzemno gradbišče, brnijo delovni stroji. Neka Romkinja, tako kot vsak dan, berači. Postaja je videti, kot da nisi v samem središču bogate Evrope, marveč v kakem postapokaliptičnem Beogradu. Iz podzemlja vodi dolga pot po stopnicah. Na vrhu najprej zagledaš nastajajočo uradniško palačo, ki se imenuje Europa. Na drugi strani ceste je na pročelju sedeža evropske komisije veliki oranžni reklamni plakat za evropsko leto državljanov: »Gre za Evropo, gre zate. Pridruži se razpravi.« Ne vem, če je koga pritegnil.
