Tiskane izdaje
Se vam zdi, da je bilo, začuda, zadnje tedne slišati in brati nekaj manj apokaliptičnih napovedi o skorajšnjem razpadu evra in posledično še same EU?
Vaš občutek je pravilen. Še celo katastrofični scenariji, ki so jih pred prodajo dolarskih obveznic, ko je šlo za slovenski »biti ali ne biti«, »stati inu obstati«, sprožali sami naši oblastniki, so zdaj na stranskem tiru. Do tedaj, ko nam bo spet zmanjkalo denarja in bomo trepetali pred novo prodajo obveznic.
Vzrok za to začasno olajšanje je kajpak septembrska odločitev Evropske centralne banke, da bo kupovala obveznice ogroženih držav. ECB je s tem vsaj začasno ubila voljo špekulantov po dobro orkestriranih napadih na posamezne evrske države. Famozni pribitki na donose obveznic so padli. A očitno je to zatišje za nekatere že moteče. In tako je včeraj, z nadvse odmevno prilogo o »Franciji kot največji grožnji za evro«, usekal ugledni londonski The Economist.
»Grožnja, da bo evro propadel, je za hip popustila, a njegovo boleče okrevanje bo trajalo še leta. Najbolj siloviti pritiski k reformam in proračunskim rezom so v Grčiji, Portugalski, Španiji in v Italiji, kjer smo zadnje videli množične stavke in spopade s policijo. A pred nami se grozeče dviga velika težava, ki bi minimalizirala vse : Francija.«
Britanski uredniki si niso mogli kaj, da ne bi svojo tezo o »socialistični in do kapitalizma sovražni« Franciji - kot »tempirani bombi sredi Evrope« - podkrepili še z izjemno provokativno in dobesedno eksplozivno naslovnico, ki prikazuje že gorečo zažigalno vrvico, navezano na sedem baget, v obliki dinamitnih palic in povezanih s francosko zastavo. Priloga je včeraj razumljivo dvignila pokonci francosko politiko, javnost in medije in sprožila val ostrih puščic čez kanal La Manche.
Tudi v spletnem Le Mondu so se brž odzvali z analizo zadnjih Economistovih protifrancoskih napadov in njegovih preteklih naslovnic, ki prikazujejo »precej nevarnega monsieurja Holanda« in »Francijo kot najbolj lahkomiselno državo Zahoda«. Veliko, deloma tudi naivno navdušenje evropske levice po Hollandovi zmagi, se je že zdavnaj poleglo in sprevrglo v razočaranje. Tudi Francozi so zdaj uvideli Hollandov oportunizem, podobno kot se je nekoč Angležem zbistril pogled na Tonyja Blaira in njegovo tretjo pot. Kot kaže, svojim političnim bleferjem še najlaže odpuščamo Slovenci, s svojim zgodovinskim spominom, a to je že druga zgodba.
Pojdimo nazaj na Otok. The Economist je nekakšno neuradno glasilo londonskega Cityja in njegovo pisanje bi lahko razumeli tudi kot signal, krvi žejni finančni trgi že stavijo na padec Francije, »države, ki se upira reformam in troši precej več kot ustvarja«.
In zdaj smo pri zanimivem absurdu. Take pavšalne anglosaksonske kritike Galcev namreč močno zrelativizira dejstvo, da se je Francija zadnja štiri desetletja izkazala za delničarjem bolj naklonjeno državo kot ZDA. Na ta paradoks namreč prav zdaj opozarja še drugi, po vplivu pa nedvomno prvi medij Cityja in evropskega kapitalizma, londonski Financial Times. Poglejmo, kaj piše FT: »Francija kljubuje svobodni tržni ekonomiji. Vlada obvladuje več kot polovico gospodarstva, predsednik je socialist, ki strastno zagovarja višje davke za bogate in sindikati so tam legendarno močni. Ob vsem tem pa so francoske delnice vse od začetka 70. let rasle hitreje od ameriških, in to celo kljub temu, da je rast francoskega gospodarstva zaostajala za ameriškim.« Zanimivo, ni kaj.
Evrsko območje kot celota je ta teden vstopilo že v drugo recesijo v zadnjih treh letih. In tu ima The Economist prav: sam obstoj evra veliko bolj kot izstop Grčije ali pa morebitni kolaps Španije - ali pa Slovenije - ogroža nastajajoči konflikt na strateški osi Berlin - Pariz. Razumljivo, Nemčija in Francija sta ustvarili evro. Brez njiju ga ne bi bilo. In ti dve državi odločata tudi o njegovem obstoju - danes in jutri. Prihodnje leto imajo volitve tudi Nemci, edini v Evropi, ki še zagrizeno prisegajo na varčevanje in disciplino. Usoda evra, tudi našega edinega denarja, bo tako v mnogočem odvisna prav od kemije in konsenza med aktualno oblastjo v Parizu in novo vlado v Berlinu, kdorkoli jo bo že vodil.
