Fantje iz ezoteričnega učbenika

Kakih pet kilometrov južno od Edinburga leži vas Roslin. Razpotegnjena je ob eni sami cesti, na koncu stojita celo dve gostilni. Pomembneje je, da od tam krene pot v dolino Severnega Eska, ki jo imajo za skrivnosten, naravnost grozljiv kraj. In na začetku kraljuje nenavadna, srh zbujajoča zgradba: rosslynska kapela (Rosslyn Chapel). Tako zelo je preobložena z gotskimi rezbarijami in nadvse bogatimi okraski, da deluje kot okrnjen del nečesa večjega - kot delček Chartresa (Chartres: francosko mesto, kjer stoji znamenita gotska katedrala iz 13. stoletja, najpomembnejše delo severnofrancoske visoke gotike).

Notranjščina kapele je podobna kamnitim vročinskim blodnjam, nebrzdanemu obilju klesanih podob in geometrijskih struktur, ki so nakopičene druga nad drugo. Mnogo je motivov, ki so predhodniki prostozidarskih. Človek ima občutek, kot da bi se nahajal v okamenelem ezoteričnem učbeniku.

Ena od legend kapele je nenavaden steber, ki ga imenujejo »vajenčev steber«. Rodbina Rosslyn si je stoletja z očeta na sina predajala tole zgodbo: nekega dne je iz Rima ali nekega drugega tujega kraja prispel model tega čudovitega stebra; ko je mojster videl model, za nobeno ceno ni hotel privoliti, da bi delal po njem, dokler ne bi mogel odpotovati v Rim ali tisti drugi kraj, da bi si natančno ogledal steber, po katerem so naredili model. Neki vajenec pa je medtem izdelal steber, kakršen zdaj stoji in ga občuduje ves svet. Ko se je mojster vrnil in videl vajenčevo mojstrovino, ga je zelen od zavisti ubil.

S kladivom. Nad zahodnimi vrati kapele je še danes klesana glava mladega moža z zevajočo rano na desnem sencu. Nasproti vidimo bradatega moža, morilca.

Branil sem svoj košček sence pred slaščičarno Maximarketa, ko me je prešinilo: Roslin! Prostozidarji! Pozornost je zbudila skupina mladih mož, ki so drug drugega s pestjo po glavi, v glavnem bolj prizanesljivo, a tudi nekoliko trše. Po Armanijevih oblekah in kravatah sodeč so bili višji bančni uradniki ali kaj podobnega, vsekakor je bilo očitno, da pripadajo kasti mojstrov ali vsaj pomočnikov, vajenci gotovo niso bili. Ko so se trkali po večinoma obritih lobanjah (po sedanji modi), so se očitno dobro zabavali.

»Kaj počnete fantje, kaj vas je trčilo?« se je skoraj razhudila neka dama. »Nič posebnega gospa, ne vznemirjajte se, pač malce proslavljamo. Vidite tisti trikotni stolpnici, kjer so nam vsem dali razrešnico? Dvojčka so pred desetletji postavili vajenci, ju do vrha napolnili z zlatimi palicami in vrednostnimi papirji, toda njihovo potrpežljivo in odrekanja polno klesanje je bilo zaman. Prišli smo mi, mojstri, templja se sicer nismo lotili z macolami, smo ga pa prepustili mišim, netopirjem in duhovom. Ubili nismo nikogar, naše glave ne bodo ovekovečene nad vhodnimi vrati, dobili pa smo razrešnico«.

»Odvezo, odpustek! ga je dopolnil kolega. »Še ga bomo lahko srali«.

Ja, tudi pri nas ima lahko človek občutek, da živi v okamenelem ezoteričnem učbeniku.