Tiskane izdaje
Vladajoča koalicija je svoj talent za financiranje države in njene porabe dokazala s skrpucalom pri davku na nepremičnine. Zasilna rešitev je bil višji DDV s prvim majem, a po Virantovi antidedevejevski intervenciji, ki ji je zdaj pritegnila tudi sama premierka, sicer strokovnjakinja za državni proračun, je zdaj na mizi še en negotov davčno-proračunski eksperiment.
Kot je slišati včeraj dopoldne, bi luknjo v državnem proračunu zdaj zakrpali po receptu, ki vključuje nekako takšne sestavine: 50 milijonov evrov manj subvencij, 50 milijonov z notranjimi prerazporeditvami na ministrstvih, 10 milijonov z zvišanjem trošarin na alkohol in tobak, od 20 do 30 milijonov pa z dvigom davka na promet z nepremičninami. Kaj si o taki rešitvi misli minister za finance, ki je še nekaj dni nazaj govoril o kombinaciji višjega dedeveja in rezanja porabe, sicer ni znano, saj je po seji vlade - za razliko od nadvse zgovornega Viranta - odvihral brez komentarja.
Pri zgornjem čudežnem fiskalnem receptu se mi zdi še posebej utopično razmišljanje, da bo kapnilo kaj prida prilivov od skoraj mrtvega trgovanja z nepremičninami, odpravo subvencij bodo lobiji seveda pričakali na nož, notranje prerazporeditve na ministrstvih so sicer mogoče, a vprašanje je, kaj bodo prerazporejali. Iz enega žepa v drugega? Še najlaže bo seveda zvišati trošarine. Odvisniki - kadilci in pivci - so zadnja proračunska rezerva, plačniki v skrajni sili, ki jih je vesel vsak minister za finance. Ali taka rešitev drži vodo? Prepričan sem, da ne. Če pa se motim, je zelo na mestu vprašanje, zakaj je koalicijski strategi niso uporabili že prej in zakaj so sploh rinili naprej ta osovraženi nepremičninski davek.
Če na stvar pogledamo skozi kruta dejstva in številke, je javnofinančna zagata, ki je nastala z izpadom nepremičninskega davka in iskanjem nadomestila zanj (približno 200 milijonov evrov) nekako 20-krat manjša od zneska, ki ga je država namenila za dokapitalizacijo bank (štiri milijarde evrov) ali pa vsaj 35-krat nižja od vsote letošnjega dovoljenega zadolževanja (7,7 milijarde evrov).
Da, prav perverzno je, kako se po eni strani s tako lahkoto zadolžujemo in račune za zdajšnjo porabo izdajamo prihodnjim generacijam davkoplačevalcev, po drugi strani pa imamo celo dramo, ker očitno nesposobni uradniki in pravniki na ministrstvu za finance niso bili sposobni pripraviti razmeroma enostavnega zakona za pokritje tega majčkenega dela luknje, ki zeva v naših javnih financah.
Tale slovenski fiskalni cirkus zdajle seveda pazljivo opazujejo tudi v tujini. Zadnjo tranšo obveznic smo še nekako prodali, vprašanje pa je, če bodo vedno previdni in nervozni finančni trgi še tolerirali impotenco oblasti pri polnjenju proračuna. Slovenija si je izborila status države pod stresom (stressed country), katero trojka - za informiranje naših poslancev: sestavljajo jo evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad - intenzivno opazuje in proučuje, tudi zato, ker naš dolg res nezadržno raste.
Karkoli bodo že na kriznem koalicijskem vrhu to nedeljo na temo polnjenja proračunske luknje domislili Alenka Bratušek, Karl Erjavec, Igor Lukšič in Gregor Virant, bo zagotovo dosežek, vreden njihovega političnega ugleda in taktiziranja pred evropskimi volitvami. Ali pa morda celo parlamentarnimi, če bo koaliciji res potekel rok trajanja z bližnjo zaupnico, ki si jo je zdaj za discipliniranje lastne in sestrskih koalicijskih strank omislila predsednica vlade.
