Na seznam Miguel's List of American Adventure, ki sem ga prejela ob prihodu na Oklahoma State University, sem se spomnila šele ta konec tedna, ko sem se z novimi ameriškimi prijateljicami odpravila k nedeljski maši.

Miguel z univerze v Zaragozi, ki je pred nekaj leti študiral na isti univerzi, je na list papirja zapisal šestinštirideset stvari, ki jih je tukaj vredno doživeti. Ogled košarkarske tekme NBA, smučanje v Koloradu, izlet v Tulso, praznovanje noči čarovnic, kolesarjenje okrog jezera Boomer Lake, spoznavanje novega načina učenja v obliki domačih nalog, sodelovanja v razredu in kvizov, nakup poceni levisk, okušanje hamburgerjev, pečenih perutničk in ameriške pice, plesanje salse...

Tudi sama običajno sestavim tak seznam. Preden kam odpotujem, si v glavi naslikam predmete, kraje ali dogodke, ki bi jih želela obiskati oziroma za katere bi želela, da se na mojem potovanju uresničijo. Nato odkljukam vse, kar se je zgodilo, in s križcem označim tisto, kar se ni. Slednje bo moralo počakati na čas, ko se vrnem.

Ena izmed mojih želja v času bivanja v Združenih državah je bil na primer nedeljski obisk cerkve. Saj ne, da bi tudi doma pogosto hodila k maši. Glede na to, da ne prihajam iz verne družine, sem se cerkvenega obreda v svojem življenju udeležila največ trikrat ali štirikrat. Pač pa me je zanimalo, ali v ameriških protestantskih cerkvah zares pojejo, kot pogosto vidimo v holivudskih filmih. Zakaj toliko mojih ameriških sošolk med vsakdanjim pogovorom pogosto omenja Jezusa Kristusa? Čemu ni nič nenavadnega, da se mnogi študenti tukaj poročajo že pri enaindvajsetih letih? Čeprav sem nekaj odgovorov na ta vprašanja delno že dobila, me ta še zmeraj begajo.
Se spomnite prispevka v Sobotni prilogi, ko je novinarski kolega pisal o t. i. ameriških megacerkvah? No, baptistična cerkev, ki sem jo obiskala ta konec tedna, ni primer take verske skupnosti, ki bi jo na običajno nedeljsko dopoldne naenkrat obiskalo dva tisoč ljudi. Vsekakor pa cerkveno poslopje na obrobju Stillwaterja ni majhno in menda načrtujejo, da bodo ga v prihodnosti povečali.

Nedeljski srečanji sta navadno dve, eno ob devetih in drugo ob pol enajstih. Preden se verniki vseh starosti zberejo v veliki, sodobno opremljeni dvorani, kjer skupaj prebirajo sveto pismo, za študente pripravijo nekakšne jutranje diskusije. Razdeljeni po skupinah se mladi običajno pogovarjajo o različnih temah, nanašajoč se na vero. Zadnjih nekaj delavnic so tako na primer namenili zmenkom in partnerskim odnosom. »Zakaj imajo punce raje »butaste« kot pa »prijazne« fante?« se je glasilo eno izmed vprašanj, ki so ga fantje v nedeljo zastavili dekletom, ko govorili o krščanskih porokah. Morda zveni nekoliko dolgočasno, pa ni. Predvsem za nekoga, ki so mu krščanske vrednote manj poznane. Presenetilo me je, da so debatirali o tematiki, ki mlade (predvidevam) zanima. Vsak član je povedal, kar je mislil - seveda, če je želel. Nato so poskušali priti do skupnega zaključka.
Na splošno je vzdušje v cerkvi delovalo sproščeno in prijetno. Nedeljska obleka očitno ni obvezna, saj so nekateri člani verske skupnosti oblekli kar kavbojke. Glede na to, da sem bila tukaj prvič, me nihče ni gledal postrani. Sem pa bila v manjšini s tistimi, ki med mašo pred seboj niso držali biblije, da bi lahko lažje sledili besedam pastorja.

Ko se je na koru oziroma odru prikazal pevec s kitaro in preostali člani zbora-benda, sem za trenutek obnemela. Prepevali bodo sodobne melodije z versko vsebino, sem se razveselila. Na velikem platnu, kjer se je še pred nekaj minutami odvrtel kratek predstavitveni film o aktivnostih, ki se trenutno odvijajo v sklopu cerkve, se je prikazalo besedilo prve pesmi. Nato se je zaslišala glasba in verniki so zapeli. Ob tem so nekateri - skorajda neslišno - z nogami udarjali ob tla v ritmu melodije. Po dobri uri trajajoči maši je bila na vrsti še zadnja molitev. Svetloba v prostoru se je postopoma zmanjšala, ljudje so sklonili glave in se prepustili svetim mislim.

Foto: REUTERS/Larry Downing