Tiskane izdaje
Ena od stvari, ki so me je v Avstriji bolj presenetile, je cigaretni dim v lokalih. Čeprav me, nekadilca, požiranje dima v kavarnah, gostilnah in diskotekah ni nikoli pretirano motilo (dokler ni bila doza prevelika in so me začele peči oči), sem se, odkar je kajenje v zaprtih prostorih prepovedano, hitro navadil na čist zrak in postal občutljiv na cigaretni dim.
V tem pogledu obiskovanje lokalov v Avstriji bolj spominja na obisk kakšne južnejših balkanskih držav kot napredne severne sosede, ki so jo ponavadi dajemo za vzgled. Pred kratkim sem se pogovarjal s prijateljem, ki se je preselil v Avstrijo, ker je v Innsbrucku dobil delo. Pritožil se je, da mu po obisku nočnega kluba tako smrdijo obleke, da so samo še za pralni stroj. Tudi on se je takih zakajenih ponočevanj iz mladosti že odvadil, zato ga dim pošteno moti.
Saj imajo tudi severni sosedi protikadilski zakon, ki prepoveduje kajenje v javnih inštitucijah, v gostinskih lokalih pa predpisuje ločene prostore za kadilce in nekadilce. A hkrati tudi omogoča, da lastnik lokalov, manjših od 50 kvadratov, sam odloči, ali bo njegov lokal kadilski ali ne. Kar pomeni, da vstop v kakšen manjši bife skoraj obvezno prinese neprostovoljno prekajanje s cigaretnim dimom, stanje ob šanku pa kakšnega soseda, ki ti brezbrižno mimo glave piha dim.
Saj ne rečem, za marsikoga kavarna brez modrih oblačkov dima ni tista prava in obisk zanikrnega bifeja za vogalom, ki ni zakajen do zadušljivosti nima svoje avtentičnosti, čeprav za ceno smrdljivih oblačil in las ter težke sape po odhodu. A kdo bi si mislil, da bo dežela nostalgije in pribežališče za nepopustljive kadilce prav Avstrija.
