Tiskane izdaje
Takrat so se avstrijski časopisi kar malo norčevali iz domačih športnikov, češ konec je upa, ko en pade iz konja, drugi pa zlomi veslo. Minister za šport Norbert Darabos jih je označil za športne turiste, ki so odšli na izlet, ne pa po medalje. Takrat se je v Avstriji razvnela burna razprava, kaj je narobe s športnim sistemom v državi, da so njihovi uspehi tako skromni (vsaj tukaj lahko ob primerjavi Slovenci ponosno dvignemo glavo). Menda so skovali celo nekakšen tajni načrt Rio 2016, po katerem bodo sestavili elitno skupino športnikov prav s ciljem uspeha na prihodnji poletni olimpijadi.
Kakšna je povezava med vojsko in športom? Očitna in večplastna. Prvič, v Avstriji imajo skupno ministrstvo za obrambo in šport. Torej je minister Norbert Darabos, ki je v zadnjih tednih v vlogi "poveljujočega" vojski glasno navijal za odpravo naborništva (ni mu uspelo, državljani so prepričljivo podprli sedanji sistem), tudi tisti, ki je poleti ostro kritiziral "svoje" športnike.
Poleg tega se avstrijska naborniška vojska sooča s precejšnjim upadom števila nabornikov; ne samo zato, ker se veliko fantov raje odloči za civilno služenje, veliko jih je za vojsko preprosto nesposobnih. Predebelih, kronično bolnih (sladkorna ...), slabovidnih, šibkih. Nič novega, posledica sodobnega načina življenja pač. A gotovo je problem tudi v športni vzgoji, tako imenovani fiskulturi. Starejši se še spomnimo, kako so v bivši Jugi vzpodbujali telesno aktivnost kot element splošne samoobrambne sposobnosti naroda. So že vedeli.
V Avstriji naturalizirana Slovenka, ki sem jo jeseni dražil s skromnimi londonskimi dosežki sodržavljanov, mi je povedala svojo izkušnjo; ko je prišla v srednješolskih letih v Avstrijo, je bila brez večjih naporov sprejeta kar v avstrijsko košarkarsko reprezentanco, takoj je bila med najboljšimi, pravzaprav je po hitrem postopku dobila celo državljanstvo, samo da je lahko branila avstrijske barve. Kot je privoščljivo pripomnila, so domačini pač nekoliko bolj nerodni, nespretni, težave imajo s koordinacijo. Ugibala je, da je pač nekaj narobe z njihovim šolskim sistemom, poukom telovadbe, povedano po domače. Mimogrede, ali ni tudi pri nas govora o zmanjševanju števila ur športne vzgoje?
S povezavo obrambe in športa v eno ministrstvo so Avstrijci torej zadeli poanto. Zdaj mora gospod minister samo še ugotoviti, kako vrniti državi športno dostojanstvo, obenem pa nič manj kot ohraniti bojno sposobnost vojske, saj zaradi izida referenduma na profesionalce ne bo mogel računati. Otroke od računalniških zaslonov napoditi v telovadnice!?
