Hekanje zakonov
ned, 22.12.2013, 12:00
Hekanje zakonov
Prisluškovalnih členov v ZKP-M nikakor ne bi smeli sprejeti samo zato, ker hoče policija mimogrede uzakoniti  »trojanca«.
Prejšnji teden so v tedniku Mladina zapisali, da želi slovenska policija po zgledu nemških kolegov uzakoniti posebne vohunske programe (»trojance«). Če bodo poslanci še pred prazniki potrdili spremembe zakona o kazenskem postopku (ZKP-M), bodo smeli preiskovalci takšne programe prikrito namestiti na sumljive računalnike, mobilnike in druge elektronske naprave. Če policijskega trojanskega konja ne bo mogoče namestiti na daljavo (z vdorom v računalnik), jim bo spremenjeni zakon omogočil tajni vstop v prostore in fizično namestitev programa.

Še pomembnejša novost ZKP-M je možnost uporabe lovilcev IMSI - prenosnih lažnih baznih postaj, s katerimi je mogoče prestrezati telefonske pogovore brez sodelovanja operaterja. Pri policiji so nakup in uporabo takšnih naprav večkrat zanikali, a so nato priznali, da lovilce imajo in jih tudi uporabljajo, čeprav nimajo ustrezne pravne podlage (kronologijo so povzeli na tehnološkem spletišču slo-tech). Z ZKP-M bi kupljene lovilce legalizirali, pridobljene podatke pa bi smeli uporabljati kot dokazno gradivo.

V času, ko po vsem zahodnem svetu problematizirajo razraščanje družbe nadzora in postaja jasno, da je že evropska direktiva o hrambi podatkov v nasprotju z listino o temeljnih pravicah, v Sloveniji na hitro in brez razprave sprejemamo nove sporne prisluškovalne zakone. Kako je to mogoče?

Postopek »hekanja zakonov« nazorno prikaže dokumentarna drama o vplivnem ameriškem lobistu Jacku Abramoffu Casino Jack. Interesne skupine vedo, da so politiki - lokalni ali nacionalni - večinoma preveč zaposleni ali nevedni, da bi prebrali in razumeli, kakšne zakone v resnici sprejemajo (podobno velja za uradnike). Zato interesna skupina najame lobiste, ki zelo dobro vedo, kateri zakoni se pripravljajo, kakšni so zakonodajni postopki in kako potekajo usklajevanja.

Lobisti imajo podobno nalogo kot računalniški hekerji: iščejo šibke točke v sistemu. Te so lahko tehnične (pravilniki, postopki, slabo napisani zakoni ...) ali človeške (len, neumen, prezaposlen ali podkupljiv uradnik). Ko najdejo takšna nezaščitena vrata, lahko v predlog zakona namestijo »trojanskega konja«: nekaj vrstic ali členov, ki ustrezajo njihovemu naročniku. Če je zakonodajni postopek transparenten ter pri sprejemanju zakonov sodelujejo strokovne javnosti in civilna družba, je večja verjetnost, da kdo opazi podtaknjene člene in razkrije interese, ki so jih narekovali. Če zakone sprejemamo na hitro in brez javne razprave, imajo lobisti lahko delo, saj je manjša verjetnost, da kdo pravočasno umakne sporne člene.

Podobno je bilo tudi tokrat. Na ministrstvu za pravosodje so vladne sodelavce prepričali, da so spremembe zakona o kazenskem postopku nujne in jih je treba sprejeti čim hitreje (določen je rok, v katerem mora sodišče določiti predobravnavni narok, opredeljena komunikacija med tožilstvom in policijo, implementirane so tri evropske direktive ...). Ti ukrepi bodo po njihovih zagotovilih olajšali delo sodišč in zmanjšali sodne zaostanke, kar je politična prioriteta. Za predstavnike policije pa so bile spremembe zakona nova priložnost, da si priskrbijo pravno podlago za uporabo novih "prikritih preiskovalnih ukrepov", kar so poskušali že večkrat.

Njihova prizadevanja so legitimna, saj se organizirani kriminalci hitro prilagajajo tehnološkemu napredku in ga izrabljajo za varno komunikacijo, prikrite finančne tokove in brisanje elektronskih sledi. Vendar je treba njihov interes nujno soočiti tudi s tveganji, ki jih prinašajo takšna orodja. Vemo, da so takšne nadzorovalne metode večinoma neuspešne pri preganjanju kriminalcev, teroristov in drugih skupin, ki znajo poskrbeti za varno uporabo komunikacijskih orodij. Vemo, da je bil policijski trojanski konj v Nemčiji velikokrat zlorabljen (na to možnost opozarjajo tudi pri informacijskem pooblaščencu). Vemo, da so varnostne sile marsikje po svetu uporabljale lovilce IMSI za množično zbiranje podatkov, kdo vse se je udeležil političnega zborovanja ali demonstracije. Prav tako vemo, da je nadzor nad nadzorovalci zelo pomanjkljiv in državljanov ne varuje pred nepooblaščenimi posegi v zasebnost.

Prisluškovalnih členov v ZKP-M nikakor ne bi smeli sprejeti samo zato, ker hoče policija legalizirati nakupljeno prisluškovalno opremo in mimogrede uzakoniti še policijskega trojanca. Nesprejemljivi so izgovori, da je za spremembe že prepozno in bi brisanje spornih členov izničilo tudi koristne pridobitve zakona, ki jih pravosodje nujno potrebuje. Nova prisluškovalna orodja so preveč nevarna, da bi jih smeli prepustiti policijski samovolji in upati, da bodo zanikane naprave brez pravega nadzora uporabljali transparentno in odgovorno. Razkritja nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna so preveč nazorno pokazala, kako tvegana je takšna naivnost.



Hekanje zakonov

V času, ko po vsem zahodnem svetu problematizirajo razraščanje družbe nadzora in postaja jasno, da je že evropska direktiva o hrambi podatkov v nasprotju z listino o temeljnih pravicah, v Sloveniji na hitro in brez razprave sprejemamo nove sporne prisluškovalne zakone. Foto: Pawel Kopczynski/Reuters

Prijavi sovražni govor