Hortikuharija: In je takoj jesen

Tako je Jure prepesnil Salvatoreja Quasimoda. V resnici je italijanski nobelovec napisal, da je takoj – večer. Ampak mi smo se tako dolgo menili za to večerjo, da se je vmes zamenjal še letni čas. Pesem me je tako ganila, da sem takoj hotela prebrati celo. Zelo hitro mi je uspelo. To namreč JE cela pesem, sem ugotovila. Kratka in jedrnata. Ravno za take, kot sem jaz, ki svoje najljubše literarne odlomke, povezane s hrano, sicer črpam iz del Joanne Harris.

Mislim, da se mi za hrbtom sicer posmehujejo in dajejo v nič moj literarni okus, kajti britanska pisateljica, kolikor vem, velja za lahkotnejše branje. Ampak velik del moje velike ljubezni do sadovnjaka izvira iz nenavadne kriminalke Pet četrtin pomaranče.

»Ko mi je umrla mati, je zapustila kmetijo mojemu bratu Cassisu, premoženje v vinski kleti sestri Reine-Claude, meni, najmlajši, pa svoj dnevnik in dvolitrsko steklenko z enim samim črnim Perigordovim tartufom, ki je velik kot teniška žoga lebdel v sončničnem olju. Če steklenko odmašiš, iz tartufa še zdaj puhti poln, vlažen vonj po gozdnih tleh. Dokaj neenaka porazdelitev dobrin, a mati je bila pač prasila narave, ki je naklonjenost delila, kot se ji je zljubilo, ne da bi komu dala vedeti, kakšna čudna logika jo vodi pri tem,« se začne knjiga, pisana kot zgodba najmlajše hčerke, Framboise.

V zrelih letih se Framboise vrne v rojstno vasico na francosko podeželje. Domačinom, ki je ne prepoznajo več, se prikupi, ker tako dobro kuha. Nikomur pa ne uspe povezati okusa njenih dobrot z recepti, po katerih je slovela njihova nekdanja soseda, Mirabelle, znana kot zločinka, kriva velike tragedije med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni. Framboisina mama.

Mati Mirabelle je naklonjenost velikodušno delila predvsem domačemu sadovnjaku; celo tako pristen odnos je imela do njega, da je vse tri otroke, kot francosko govoreči že veste, imenovala Ribez, Renkloda in Malina. V sadovnjaku je raslo sto dreves, ki so imela ljubkovalna imena, kar kaže, kako zaljubljena je bila njihova lastnica v tisto, kar so vsako jesen dajala in je v vseh mogočih oblikah, po vseh mogočih receptih pripravljeno, končalo v shrambi. Še posebno pri srcu so ji bile, kot kaže, hruške, saj v njeni pripovedi najdemo številne stare sorte, znane tudi pri nas, od avranške dobrolojze, konferansa, viljamovko ...

Joanne Harris, ki jo številnejši poznate po slastni uspešnici Čokolada, je v tej knjigi zapisala za moj okus najboljše opise »hortikuharije«: celotna zgodba se namreč prepleta z zapiski dnevnika, ki je hkrati nekakšna zbirka najboljših receptov. S pripisanimi namigi, kaj se je v resnici zgodilo med vojno. Je zgodba o družini, vendar polna navdihujočih opisov tega, kar nam ponuja vrt, še zlasti pa jesen.

Še nekaj mi je dalo misliti: trije otroci, ki so glavni junaki knjige, so imeli na voljo najboljše domače sadje, kar ga je bilo, oni pa so ves čas koprneli po – pomarančah. Toda na koncu, čez leta, tudi zrela, najmlajša hči, tista, ki je bila najbolj uporniška, vseeno kuha in časti okuse, ki jih je pripravljala njena mati. In v tem delu se pisateljica lahkotnih romanov v moji glavi presenetljivo približa italijanskemu poetu nobelovcu: tako kot glavna junakinja Petih četrtin pomaranče, ki dolgo ni našla skupnega jezika s svojo materjo, marsikdo misli, da sam stoji v osrčju zemlje. Potem pa pride jesen in nenadni spomini na sladke vonje otroštva vsako zgodbo predstavijo v bolj romantični in lepši luči. In je že tu jesen – in čas, da skupaj z otroki poberemo hruške in jabolka, ki v travi dišijo po medu. Ta spomin jim ne sme manjkati.