Hortikuharija: škatla za dobre domače piškote

Nekaj pred novim letom sem pri Miru Slani, ki je najbolj znan slovenski zbiralec trgovinskega blaga, listala katalog tovarne Manner z začetka minulega stoletja. Čudno, nostalgija, ki me je navdajala, ko sem si ogledovala embalažo, v katerih so včasih prodajali sladkarije, se je nekako prenesla tudi na Miklavža in Božička, zadolžena za nas. Prinesla sta veliko veliko lepih kovinskih škatel, skoraj šatulj, v katerih so bili čisto povprečni bonboni. Ko smo se jih nekako znebili, pa je bilo naše gospodinjstvo veliko bogatejše: imamo »institucionalizirano« škatlo za hranjenje domačih piškotov.

Mira Slano sem takrat nagovarjala, da bi bilo dobro zbrati spomine ljudi na sladkarije iz otroštva. Ugotovila sva namreč, da je zgodovina že pozabila marsikatero sladkarijo, ki je spremljala starejše generacije – večine bonbonov, ki sva jih našla vpisane na najstarejših dobavnicah iz Kraševe tovarne, nisva več prepoznala. Hkrati pa ne vem, če je še kakšna kategorija hrane, v kateri bi bilo združenih toliko nekih življenjskih utrinkov, naukov in strategij preživetja, kot so to sladkarije. Bile so namreč predmet nedosegljivega hrepenenja – v starih časih, pred sto leti sploh, pa tudi moja generacija, zdaj stara okrog 40 let, je imela svoje trenutke, ko se ni dobilo čokolade in podobno.

Moj najzgodnejši spomin na nedosegljivo hrepenenje je bila kovinska posoda za piškote moje tete. Vedno je bila polna, dobro pa se je spomnim tudi po tem, da je imela v pokrovu vgrajen ločen predalček, v katerem je nekaj skrivnostno rožljalo. Razložili so mi, da je to snov, ki piškote ohranja dlje sveže. Po tem, ko sem s prevaro od otrok izmamila škatle, ki sta jih dobila od decembrskh dobrih mož, in jih namenila skupnim gospodinskim potrebam, sem zdaj prisiljena to zbirko nostalgije tudi kdaj napolniti z domačimi piškoti. In v take škatle, kot jih imamo mi, ne sodi nič industrijskega in novodobnega. Zaviham torej rokave in spečem okuse našega otroštva. Recimo orehove kifeljčke − najpreprostejši recept od vseh, kar jih je, hkrati pa so imenitni ob kavi ali čaju. Resno, to je recept za pol ure dela in veliko ur počasnega zadovoljstva. Pa še veseli smo, ker lahko porabimo domače pridelke − pri nas je letos vse pecivo lešnikovo, ker oreha nismo našli niti enega, saj je vse zatolkla pomladna slana. Nameljem torej lešnike in naredim takole:

Sestavine:

130 g moke
100 g margarine ali masla
60 g mletih orehov
60 g sladkorja (lahko v prahu)

Priprava:

Vse sestavine umesite v testo. Na začetku to zahteva nekaj volje, da se vda hladno maslo. Sama to prepustim mišičastemu oranžnemu mešalcu in posežem vmes, ko so grudice že čisto majhne in jih v nekaj minutah spravim v stranje voljne testenosti.

Testo oblikujte v kepo, ovijte v folijo in dajte za nekaj časa počivati. Pečico segrejte na 170 stopinj in pekač obložite s peki papirjem. Iz testa oblikujte manjše kifeljčke in jih razporedite po pekaču. Ne bodo veliko narasli, tako da ne potrebujejo veliko vmesnega prostora.

Pecite tako dolgo, da so na otip kompaktni, »vršički« pa nekoliko rjavkasti.

Ko se nekoliko ohladijo, jih posujte s sladkorjem v prahu. Če jih boste postregli še tople, vas bodo občudovali kot kralja ali kraljico domače peke. Kar ostane - spakirajte v domačo škatlo za piškote.