Hrvaška v mojem očesu: 64 sekund

Zagrebška vzpenjača sicer spominja na ljubljansko, vendar je zadnja v precejšnjem zaostanku.

Objavljeno
28. julij 2014 17.11
Zgornja in spodnja postaja vzpenjače sta že končani
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Zagrebški Gornji grad je za marsikoga eden prijetnejših krajev. Kotičkov, kamor se je mogoče skriti od gneče, ki se vije po glavni in najdaljši mestni žili, ulici Ilici, je precej. Tudi hladu, ki te ubrani pred poletno vročino, je »tam zgoraj«, se mi zdi, nekako več. In miru tudi.

Res pa je, da se človeku včasih resnično ne da pešačiti »od spodaj navzgor« in premagovati 30,5 metra nadmorske višine po stopnicah ali klancu.

In tako je bilo tudi oni dan, ko je vabilo za srečanje na Gornjem gradu prišlo precej nepričakovano, povrhu pa še - iznenada. Rešitev je bila vzpenjača. Kot vem, je s svojimi 66 metri dolžine ena najkrajših, če ne najkrajša vzpenjača daleč naokoli. Za pot potrebuje 64 sekund. Nekateri jo primerjajo z vzpenjačami v Lizboni pa s tisto v francoskem Pau; še neke ankete, ki se pojavljajo po spletu in spadajo v okvir tako imenovanega European Best Destination, so zagrebško »staro damo«, kot ji včasih ljubkovalno rečejo, uvrstili v sam vrh evropskih mesnih vzpenjač.

Kot izvem pozneje, vzpenjača od leta 1890, ko so jo slovesno odprli, ni imela nobene nesreče, noben potnik ni bil poškodovan, zato niti ne preseneča, da se upravljavci (mestni zagrebški promet) nemalokrat radi pohvalijo, da je najvarnejše mestno prevozno sredstvo.

Kaj veliko se sicer v omenjenih 64 sekundah popotovanja od spodaj do zgoraj ali nasprotno ne more zgoditi. Vendar se vseeno dogaja, znajo povedati tisti, ki se s staro damo velikokrat prevažajo. Gornji grad je nemalokrat eno od tistih prizorišč, kjer se nenehno kaj dogaja. Zato tudi ne preseneča, da je zagrebška vzpenjača menda ena tistih, v kateri se je prepeljalo največ glasbenikov in največ inštrumentov. »No, povej mi enega glasbenika, ki bo pešačil v hrib,« me vpraša znanec, ko trosiva besede o stari dami. Zmignem z rameni, se spomnim sebe, ki se mu navsezadnje tudi brez inštrumentov − če ne vštejem mobilnih telefonov, digitalnega snemalnika in fotoaparata − nemalokrat res ne da pešačiti tja gor.

»Čakaj, čakaj ... ali nimate tudi v Ljubljani svoje mestne vzpenjače?« me vpraša znanec. Premalo jo poznam, da bi mu natrosil podatke o prepeljanih potnikih na Ljubljanski grad, povem le, da gre za novodobni projekt, ki je trajal kar šest let, bolj kot zanimivost, pa da je politični izdelek, s katerim so se rade pohvalile županje in župan. Navsezadnje, kot vem, ljubljanske »mlade dame« ni na nekih naj naj vzpenjačno-turističnih seznamih.

In prav v tem je najbrž prednost zagrebške, ki kljub svoji 64-sekundni poti ostaja zaščiten kulturni spomenik in ena največjih mestnih znamenitosti.

***

Blog Hrvaška v mojem očesu se odpravlja na krajše počitnice. Na našo stran se znova vrne 8. septembra.