Tiskane izdaje
Bilo je pred skoraj 36 leti. V zagrebškem Lapidariju, ki je bil poleg Kulušića eno najpomembnejših takratnih rockovskih prizorišč v Zagrebu, se je trlo ljudi. Imel sem srečo in bil tudi sam v množici, ki se je takrat zbrala zaradi komaj rojene glasbene skupine, ki si je nadela ime Azra. Po pesmi Heinricha Heineja. Minevala so leta in Azra in njen frontmen Branimir Štulić, bolj znan kot Đoni, za prijatelje pa tudi Cupko, so postali − legenda.
Takrat, v Lapidariju, je skupina Azra prepevala pesmi, ki so prav tako del neke generacije, nekega časa. Balkan (Balkane, Balkane ..., A šta da radim ...). Mi, dvajsetletniki in tisti nekaj starejši in tisti nekaj mlajši smo se družili, pogovarjali in poslušali nekaj, kar bo zelo kmalu del nekega glasbenega leksikona.
Danes je Azra le še spomin, Cupko je nekje na Nizozemskem, kjer z otroci preganja žogo, o Hrvaški noče niti slišati, kaj šele, da bi se spet približal slovitemu Lapidariju, ki zdaj sicer ždi zapuščen in zaprt.
Pred desetimi leti sem na nekih stopnicah v Istanbulu, ki je bil takrat prizorišče izbora za Pesem Evrovizije, sedel s Tošem Proeskim, ki je s pesmijo Life zastopal Makedonijo. Spoznala sva se sicer kakšno leto prej v Belorusiji, kjer je na nekem glasbenem festivalu v mesu Vitebsk zastopal Makedonijo. Pogovarjala sva se o Makedoniji, o glasbi, hm, tudi o Makedonkah. In pozno v noč poslušala nek bend, ki je v hotelski restavraciji preigraval neke »standarde«.
Leto ali dve pozneje sva na stopnicah Istanbula, mesta s skoraj štirinajst milijoni prebivalcev, 22.000 taksiji, 29 univerzami, 200 bolnišnicami in 25.000 restavracijami, malce obujala spomine, se smejala besedi zuber, kakor evropskemu bizonu, menda največji kopenski živali v Evropi, pravijo v Belorusiji, zahvaljeval se mi je za fotko iz Belorusije, ki jo je uporabil na enem od svojih albumov ... Pred skoraj sedmimi leti je Toše umrl. In vstopil v svet legend. Vem, da je bil Zagreb Tošetu pri srcu. Kar nekaj opravkov je imel tukaj in rad je posedel v kakšnem lokalu in ob zvokih, ki so pač prihajali v uho, premleval o tem in onem.
Te dni sem bil povabljen v enega od zagrebških klubov. Seveda, ne sredi belega dne, ampak sredi temne noči. Gneča je bila precejšnja, pot do točilnega pulta pa si je bilo treba priboriti. S kolegico M., ki je bila pač pobudnica nočnega izleta, se kaj veliko nisva pogovarjala. Glasba je namreč preglasila vse in vsakogar. Pogovor je bil pravzaprav − nemogoč. Sporazumevala sva se kot dva gluhonema subjekta, po slabi uri opazovanja in neznosnosti (No, no, prosim brez namigovanj, češ, prestar si že, fant ... Hvala!) pa sem kolegici M. kar na list papirja zapisal vprašanje. »Ali greva?« Odgovor je bil pritrdilen.
Ko sva zunaj čakala taksi, sem se spomnil na 36 let nazaj. Na diskoteko Lapidarij, kjer so rokerji žgali do nezavesti, mi, ki smo se v gneči prebijali sem ter tja, pa smo se vseeno lahko povsem normalno pogovarjali in dogovarjali. Karkoli že. No, pa tudi na tisti bend iz Belorusije, ki je po svoje žgal, sem se spomnil in na pogovor, ki je bil kljub njihovem igranju mogoč.
Azre ni več, Toše je, pravijo, nekje med angeli. Zdaj obstaja le še tisti klub na eni od zagrebških ulic. Saj ni nič narobe, vendar vseeno, škoda! Res se vse spreminja. In mi s časom tudi, mar ne ...
