Hrvaška v mojem očesu: Inovator

Rad pišem. Vendar pa sem vseeno sprejel povabilo mojega soseda, ki me je povabil na prireditev, namenjeno - inovacijam.

Objavljeno
24. junij 2013 11.54
jsu*ZAGREB
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Priznam! Nisem prav tehnični tip človeka. Še zdaleč nisem tiste sorte človeka, ki se na vse spozna, vsega se loti, potem pa je treba za njim marsik(d)aj še veliko popravljati. Rad pišem. Vendar pa sem oni dan vseeno sprejel povabilo mojega soseda, sicer zelo tehničnega tipa, ki me je povabil na prireditev, namenjeno - inovacijam.

»Vse poskusi, nič si ne zaželi,« sem se spomnil izreka slovite gospe, meni priljubljene marksistične politične teoretičarke, socialistične filozofinje in revolucionarke Rose Luxemburg, in že sva drvela proti prizorišču. Pravzaprav je šlo za največjo razstavo mladih hrvaških inovatorjev, ki vsako leto, tako mi je pač razlagal moj dobro obveščeni sosed, zbere vse najboljše s tega področja. »Svoje izdelke pokažejo mladi iz osnovnih šol, srednjih šol i fakultet,« mi je pripovedoval sosed, ko sva tisto nedeljsko dopoldne drvela mimo polno zasedenih gostinskih vrtov, na katerih so mladi brezbrižno posedali, klepetali in zrli v lepšo ter boljšo prihodnost (v EU?) ...

Na prizorišču pa gneča, da te kap. Trlo se je ljudi, še več je bilo , vsaj zame, nekih čudnih in nenavadnih izdelkov, ki jim sprva niti ne moreš določiti njihovo namembnost. No, potem se le odkril, da ima vsak »čuden izdelek« ob sebi majhen napis z obrazložitvijo ... naprava za pokončno parkiranje koles (patent števila P20040...), pa neobičajni obešalniki, bokobrani za čolne in ladje, pa stol, za katerega sprva resnični nisem vedel, da je stol, šele pozneje, ko sem stegnil svoj dolgi radovedno jezik, sem dobil pojasnilo in razlago, da »to le ni samo stol, ampak ima še veliko drugih funkcij ...

Ko sva  z Vedranom obujala spomine ob kozarčku osvežitve, in pred odhodom domov, sem bil malce radoveden, pa sem spet stegnil svoj radovedni dolgi jezik: »Hm, Vedran, od kdaj pa tebe tako zanimajo inovacije?«

»Od takrat, ko so mi v podjetju za prvo plačali nekaj tisoč kun, nato pa redno tudi za druge ...«

»Kaj? Ti inovator? Ej, stari, saj sem vedel, da igraš basket, pa igraš bobne, ampak to ... Svaka ti čast, stari,« sem prijavil, na obrazu pa se je izrisalo moje začudenje. »Hja, pa saj tudi ti rad igraš tarok ...,« mi je navrgel, zaradi česar sem mu nameraval odvrniti, da naj me ne zaje***a, ampak sem se raje ugriznil v omenjeni dolgi jezik.

Minilo je nekaj dolgih ur, ko sem v neki povsem novi pozi (pač v maniri inovatorjev) poležaval  pred televizijskim ekranom in spremljal poročila. In nato vest o petih nagradah, ki sta si jih na neki svetovni razstavi za svoje inovacije prislužila Margarita in Stipan O., ki sta doslej prijavila že več kot 300 inovacij. »Zanimivo,« sem si zabrundal in prisluhnil še enemu dejstvu; in sicer, da se je zanju in za njihove inovacije zavzelo celo ameriško veleposlaništvo.

Zakaj je temu tako, je neka druga zgodba, vendar sem vseeno postal  pozoren na - inovatorstvo. »Pomembna zadeva je to,« sem se spomnil besed soseda Vedrana, ki mi je navrgel, kako v tem svetu obstajajo menedžerji, ki prežijo na mlade talente, tako kot v nogometu, firme, ki v tem poslu obračajo milijone in milijarde »ne kun, ampak evrov in dolarjev« in kako je ta svet odvisen le od dobre volje in znanja posameznikov. Potem pa - kakorkoli se kdo znajde.

Za hip mi je postalo kar malce žal, da sem povsem netehnični tip, no, pa sem se pozneje potolažil  z dejstvom, da sem morda le malo tehnični ... nekam sem namreč zastavil odpirač za steklenice, zaradi česar sem se moral domisliti nekega drugega načina. Seveda sem se spomnil na nož.

Fljok, je zasikal zamašek, moje čestitke pa so bile namenjene tistemu, ki si je izmislil, da je steklenice pač mogoče odpirati tudi drugače, ne le z odpiračem ...