Tiskane izdaje
Poletje je čas, ko imamo opravka tudi z ladjami. Pa s čolnički, pa z gumijastimi čolnički, s katerimi so absolutni virtuozi na Hrvaškem menda gostje iz Češke in Poljske, ki jo najraje mahnejo na pot do sosednjega otoka takrat, ko najbolj piha ... No, pa tudi takrat, ko sonce najmočneje pripeka. Denimo okoli poldneva.
Pred dnevi smo s kolegi posedali pod krošnjo nekih košatih dreves, premlevali to in ono, se čudili, zakaj je »tisto tako« in ne »drugače ali vsaj tako, kot so sprva obljubljali ...« Skratka, en prijeten večer je bil. In beseda je dala besedo tudi o − čolničkih. Saj niti ni pomembno, kdo in zaradi česar je nekdo začel razpravo; dejstvo je, da smo vsi imeli nekaj malega za dodati, povedati, »popametovati«. Seveda, tudi anekdoto o raztresenem Slovencu, ki je v Lovištu na Pelješcu razbil čoln kapetana Ivana, pa o taistem kapetanu, ki je svoj − zagotovo en najlepših čolnov v tem delu Jadrana in širše − poimenoval kar po hrvaškem predsedniku vlade, je bilo slišati ...
Spomnili smo se tudi obletnice, menda šestdesete, slovite hrvaške radijske oddaje, namenjene pomorcem, Pomorski večer in njihove slovite rubrike − Kje so naše ladje?
Ko sem razmeroma pozno prijadral do začasnega doma, sem nemudoma stopil do računalnika in poskušal ugotoviti, kje so pravzaprav res naše ladje. In naletel na podatek, da Novo mesto prispe v Kingston na Jamajko v začetku avgusta, Postojna bo v Singapurju, Slavnik da je privezan v Braziliji, prav tako Portorož, Vipava v Los Angelesu, Pohorje pa v Izraelu ... Da ne bo pomote, gre za ladje Splošne plovbe!
Z veseljem sem prebiral še naprej in se čudil, koliko ladij z imeni naših mest pluje po svetu. Ali so njihova imena dovolj vidna na ladijskem premcu, ali jih v svetovnih pristaniščih sploh kdo vidi in ali se nemara vpraša, kaj sploh pomeni beseda »kamnik« ali »ljubljana« ali »portorož«, o tem nisem niti razmišljal preveč. Morda povsem malo.
Vprašal pa sem se, koliko predstavnikov oblasti sicer potuje po svetu in predstavlja deželo na sončni strani Alp. Podatki so zgovorni; saj kažejo, da naša oblast − od lokalne do tiste, povsem na vrhu − veliko denarja porabi za različne reprezentance, potovanja, popotovanja. In če ladje sem ter tja prenašajo blago, za katerega dobijo denar, ali tudi naši popotniki z diplomatskimi potnimi listi in pasoši kar tako, prinašajo denar? Ali ga zgolj le odnašajo?
Mah, naj gre k vragu ... Poletje je! Ladje plujejo sem ter tja. Na radiu pa − uf, kako stara skladba − Novi fosili in njihova pesem Morski večer.
Najbrž za vse mornarje. Potnike in popotnike, lastnike čolnov in tiste, ki bodo to morda kmalu postali. In tiste, ki daleč od ponorelega sveta in v brezkončnosti modrine dvigujejo ribiško mrežo, v katero se razen dveh, treh ribic, ki niti za vabe ne bodo dobre, ni ujelo nič. Vendar se imajo vseeno lepo.
