Hrvaška v mojem očesu: Kulturna nekultura občevanja

Tokrat o nekulturni mladini, ki meni, da so telefoni zakon, občevanje iz oči v oči pa le izguba časa ...

Objavljeno
09. september 2013 11.56
Slovenija, Ljubljana, 16.September2011, Dvig cen pogovorov. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Oni dan sva se s znancem odpravila na ekskurzijo po Zagrebu. Z avtomobilom. Gneče ni bilo, ceste so bile razmeroma prazne, policisti »na gablecu«, midva pa sva se pač odločila za ogled nekih lokalov, ki so na eni od osrednjih zagrebških ulic zrasli čez noč. Vendar je to neka druga zgodba, ki bo najbrž dobila podrobnejši opis na tem mestu kaj kmalu ...

Torej.

Sedla sva v avto in se odpravila na pot. In čez nekaj metrov prvo presenečenje. Deklič s telefonom na ušesu stopi na cesto. »A si jo videl? A si jo videl, pi..o mlado,« zarohni moj voznik, sicer zelo kulturen človek. »Videl, videl,« mu mirno odvrnem in nadaljujem, da sem njej podobnih, ki jim je pomembnejši telefon, kot varnost, videl tukaj v Zagrebu, pa tudi tam, v Ljubljani, že milijon.

Pogovor je stekel v športno smer, vendar sva ga vnovič morala prekiniti zaradi »debila, ki je zavil levo in pri tem ni vključil smerokaza ...«

»Saj bova prišla, brez skrbi,« sem nekako skušal pomiriti razmere. »No, zdaj pa še ta,« je dejal moj voznik, in pokazal na prednamavozeč avto, iz katerega je na najino vetrobransko priletel cigaretni ogorek.

In potem sva začela debato o nekulturni mladini, ki meni, da je vse, kar ni po njeno, pač nekulturno, ki ne upošteva nobenih zakonov (vsaka čast izjemam), ki meni, da so telefoni zakon, občevanje iz oči v oči pa le izguba časa ... No, znanec me je podučil tudi, da sodi na Hrvaškem med nekulturo tudi sociološko-politološko-pravno-kazenski problem, ko kak nekdanji samoupravni aparatčik, ki se je čez noč iz člana vseobsegajočega delavskega razreda prelevil v kapitalističnega lastnika nekdanje skupne lastnine, povzroči prometno nesrečo, pa se mu bolj ali manj ne zgodi nič hudega. Tudi o tem, da sodi med nekulturo dejstvo, da je smeti treba vreči v koš in ne poleg njega, sva rekla nekaj besed, pa o lastnikih psov in psičkov, ki smejo kakati vsepovsod tudi ...

Na srečo sva se približevala najinemu cilju, vendar sva še imela toliko časa, da sva rekla nekaj o dognanju nemškega higienika Franza Daschnerja, ki je svetu dal resnico, da preveč čiščenja bolj škoduje kot koristi, saj, kot je ugotovil, pretirana (bolnišnična) čistoča slabi imunski sistem in povečuje nagnjenost otrok k alergijam.

Vstopila sva v lokal, in za nekaj časa sva prekinila razpravo o kulturi in nekulturi. Med čakanjem na osvežitev po dolgi razpravi, se mi (nama) je pogled zaustavil nekje v kotu, kjer so za mizo sedela tri mlada, luštna dekleta. Pred njima pijača, ki jo je bilo zelo težko identificirati, poleg treh kozarcev še dva mobilna telefona, katerih lastništvo je bilo prav tako zelo težko določiti. Dekleta pa na telefonih. Vsa tri. Na ustih izrisan nasmešek. To, da bi se pogovarjale med seboj, se nama je s soraziskovalcem družbeno-družabnega življenja v glavnem mestu najmlajše članice evropske družine v teh razmerah zdelo malce neumno, saj se je, navsezadnje, hudo težko istočasno pogovarjati z nekom »v živo« in z nekom po telefonu. »Čeprav, kdo bi razumel mlado generacijo,« je prijavil moj znanec.

Midva sva pa mlela in mlela. No, tudi drugo rundo sva naročila. Oko pa ni dalo miru in je samo iskalo odgovor na vprašanje, kaj počno tri mlada, luštna dekleta. Odgovor je bil kratek. Še vedno visijo na telefonih.

»Je..i ga, Slovenac. Tako to pač je ... Očitno je to neka nova kultura občevanja. V njej pa midva, stara prdca, izpadeva kot nekulturna,« je prijavil moj voznik.

Na provokacijo nisem odgovoril, sem pa predlagal, da jo mahneva do zagrebške raziskovalne točke številka 2.