Tiskane izdaje
Oni dan je kolega nekaj brskal po spletu na mobilnem telefonu. Nenadoma je prebledel in nam pred nos pomolil stran, na kateri je na veliko pisalo: Spoznaj, ali si pravi Hrvat! Reši tale vprašanja ... Kolega je prebledel, malo je manjkalo, da bi svoj dragoceni prenosnik zalučal na ono stran ceste (seveda bi moral prej odpreti okno), potem pa je precej umirjeno dejal: »Saj so kvizi fajn, ampak tole, tole je pa res preveč ...«
Nato smo začeli razpravo o kvizih. Razumljivo, začeli smo s slovito Kvizkoteko, ki se je, kot smo pametno ugotovili, začela davnega leta 1980 na hrvaški TV in končala takisto davnega 1995. leta. Le kdo se ne spomni na Ptuju rojenega, zdaj pa v Samoboru tik ob hrvaško-slovenski meji živečega voditelja (od leta 1984, saj je sprva kviz vodil Ivan Hetrich), danes 79-letnega Oliverja Mlakarja? Pa iskanja prave osebe ... Oseba A: Sem Jože Makuc, po poklicu blabla ... Oseba B: Sem Jože Makuc, po poklicu blabla ... Oseba C: Sem Jože Makuc, po poklicu blabla ... No, in kdo se navsezadnje ne spomni lesene maskote Kvizka?
Hrvati so znani udeleženci kvizovskih tekmovanj, oddaj in odgovarjanj na vprašanja tako na radiu kot na TV. Še raje iščejo srečo na različnih tekmovanjih, povezanih z vprašanji in odgovori (seveda ne gre zanemariti dejstva, da so še bolj vneti iskalci sreče v stavnicah, križanjih različnih številk in iskanjih dobitne kombinacije ...)
Prav zaradi tega niti najmanj ne preseneča, da bo prav Hrvaška v prihodnjih dneh (7. junija) udeleženka svetovnega prvenstva v kvizu, ki se od leta 2004 dogaja v različnih državah, vendar ob isti uri in z istimi vprašanji. Tekmovalci, nekaj sto jih pričakujejo, bodo imeli dve uri časa za odgovore na 240 vprašanj z različnih področij; od kulture, zgodovine, življenjskega sloga, športa, zabave, zemljepisa ...
Ko bo znan zmagovalec, bo minil še en kvizovski dan na Hrvaškem.
Pred dnevi sem na tukajšnji televiziji zasledil zanimivo oddajo o sredstvih, ki jih država vlaga v razvijanje nadarjenih otrok. Na ekranu sem opazil petletnega Roka, ki ga že zdaj zanima le in zgolj matematika, menda sešteva in odšteva od jutra do večera, in ko bo velik, bo – matematik. Uma je nekoliko starejša, desetega rojstnega dne še ni praznovala, a je že s petimi leti objavila svojo prvo od štirih ali petih knjig. Zdaj je okupirana s prebiranjem vsega, kar najde o ljudskih pravicah, občutkih in stereotipih. Tako Rok kot Uma zagotovo spadata med tistih pet odstotkov nadarjenih otrok na svetu, ki jih »normalne« vlade sem ter tja skozi študij prenašajo kot kapljico vode na dlani. No, v nekaterih drugih deželah pa hudo resno razmišljajo celo, da bi zamrznili subvencije za prevoz dijakov in učencev od malo bolj oddaljenih domov do šol ...
»Ja, pa kaj še,« je dejal znanec, ko sem ga vprašal, kako je kaj s tem na Hrvaškem. »Že tako ali tako imajo dela čez glavo z lastnimi težavami, le zakaj bi si na grbo nakopali še pametnejše od sebe,« je še dodal, srknil požirek in kot jagenjček obmolknil.
Zvečer sem na osrednji hrvaški televiziji gledal še en kviz z voditeljem, štirimi iskalci sreče in lovcem. Vmes sem listal časnik; pač, če sem morda spregledal kakšno zanimivost. In sem odkril, da sem. Le četrtina učencev ve, kaj je demokracija je bil naslov levo spodaj skritega prispevka, v katerem je hrvaški šolski minister izjavil, da je precej slabe volje, saj le »četrtina hrvaških učencev ve, kaj je to demokracija in da ustava ščiti človekove pravice«.
Odložil sem časnik, se spomnil na dopoldansko razpredanje o kvizih in Kvizku in pomislil, da vsak četrti hrvaški učenec najbrž ne bi mogel sodelovati v kakšnem političnem kvizu, nemara le v takem, kjer bi bila vprašanja namenjena znanju in poznavanju delovanja prenosnih telefonov. Tistih, pametnih, seveda, v katere odtipkaš, kaj je to demokracija in − glej čudo − se odgovor izpiše kar sam od sebe.
