Tiskane izdaje
Oni dan me je zagrabilo, da bi spet začel intenzivneje premikati ude. Saj ne, da jih doslej nisem, vendar mi je 197-centimetrsko trupelce dalo vedeti, da bi nemara bilo dobro, če bi noge prehodile kakšen kilometer več, roke odigrale kakšno igro namiznega tenisa več, in vrgle kakšnih petdeset prostih metov na koš več ...
Lenoba, zvest ti bom do groba, je včasih prepeval Zmazek, in številni so to vzeli za svoje geslo vsakdanjega življenja. Kakorkoli, oni dan se je počasi, vendar vztrajno, prevešal v drugo polovico, misli pa so se mi še vedno rekreirale od tega, da bi bilo treba začeti - nemudoma - se pravi, jutri, do »enkrat prihodnji teden, najraje konec tedna, še najraje pa v nedeljo ...«
Ko je mimo gostinsko-izložbenega okna pritekla gazela z malce močnejšo postavo, odeta v najnovejšo športno opravo, s copati, kupljenimi kdobisivedelkje, majico, ki je opozarjala, da ne sme biti spregledana (beri: rumeno-oranžna kombinacija z veliki simbolom proizvajalca), mi je bilo še enkrat bolj jasno, da mora biti odločitev sprejeta - takoj!
In kot se skoraj venomer zgodi, je bila moja želja po takojšnji odločitvi ostro prekinjena. »Milena vabi na otvoritev nekega lokala tam-in-tam-ob-tej-in-tej-uri? Kdaj? Ja, nocoj! Brez opravičila,« je prijazno zarohnel mili glas v moj mobilni telefon. Odgovor je bil neprimerno krajši, kot vabilo: »Super! Hvala! Se vidimo!«
Preplet razmišljanja o rekreaciji in o skorajšnjem druženju mi - razumljivo - več ni dovoljeval treznega odločanja o okrepitvi moje rekreativne dejavnosti.
Vzel sem časnik. Listal, listal in ...
Na igrišču osnovne šole Horvati (v enem od zagrebških naselij; op. D. V.) se že več kot pol stoletja, vsako nedeljo, zbira skupina rekreativnih nogometašev. Vreme ni ovira; naj pada sneg, dež, sije sonce. Tekma se začne točno ob 9.00. Nobene nedelje, od tiste v letu 1962, ko so se prvič zbrali, niso zamudili, tudi takrat ne, ko je po Hrvaški divjala morija. Imenujejo se nogometni klub Vrček. Po lokalu, ki je bil včasih »prislonjen« ob igrišče. Včasih so igrali po tri ure, zdaj dve tekmi po 45 minut. Tudi žene več ne nergajo nad nedeljskimi druženji; celo pridružijo se ... Časnik je tudi zapisal, da jih kar nekaj od prve postave več ni med živimi, vendar je tradicija ostala in se nadaljuje. »Prav lepo je videti očeta in sina, kako tekata za žogo, se prepirata in se imata fajn,« je zapisal kronist.
Včeraj sem jih šel pogledat. Skoraj uro sem se vozil do njih. Pravi, pravcati frajerji so. Nič prepiranja, zdrava rekreacija in zdrava zafrkancija. Pošteno, sem si rekel v brado, pomislek, da bi jo do mojega začasnega doma mahnil peš, in tako vsaj malo potešil mojega omahljivega Kljukca v sebi, pa sem nemudoma potisnil v kot.
»Halo, taksi? Enega bi prosil do Knežije ... Hvala.«
