Tiskane izdaje
Zagrebški atriji ali morda bolje dvorišča so svojevrstna igra svetlobe in senc; bede in bogastva, kotički sreče in nesreče; javnih parkirišč in čudovitih vrtov, do katerih imajo dostop le izbranci. In tudi prostori na meji med zasebnim in javnim.
Vedno me je zanimalo, kaj se skriva po zagrebških dvoriščih, nekaterih skritih izza debelih, masivnih vrat ali le za tanko furnirsko ploščo, ki jo lahko premakne že triletni otrok; pa tudi po tistih, ki vrat sploh nimajo in pravzaprav vse odkrivajo in ne skrivajo ničesar.
V neposredni bližini mojega začasnega zagrebškega doma je eno bolj obiskanih dvorišč. Z žalostno vsebino. Na njem se vsak dan, ali pa skoraj vsak, zbere dolga kolona ljudi, ki semkaj prinaša odpadne plastične steklenice in jih prodaja po "petdeset lipa za bocu". Po sto, dvesto ljudi prinaša polne plastične vreče steklenic, ki jih prej pobere iz mestnih zabojnikov ali jim jih kdo že kar postavi na zabojnik. Pobiralci hodijo peš, s kolesi, tudi z osebnimi avtomobili, ki jih avtomagazini nikoli ne testirajo, sem jih že videl. To dvorišče še zdaleč ni nek pozabljen prostor mesta, kot znajo biti nekatera dvorišča tega mesta.
Le nekaj metrov stran pa urejen atrij. Urejen "v nulo". Zelenje se vzpenja po pročelju hiše, obnovljena okna, urejen lokal ... Pravzaprav atraktivno dvorišče, na katerem bi človek kar stal. Ali pa vsaj sedel na obnovljeni klopci in sedel nekaj časa. Razmeroma malo je takih urejenih dvorišč v milijonskem velemestu. Večinoma se na njih pozna zob časa, a vseeno bi utegnila, če bi znala govoriti, pripovedovala zanimive zgodbe o sedanjih in preteklih stanovalcih. Vesele, lepe, žalostne in morda celo tragične.
Veliko prvih poljubov je bilo danih ali dobljenih po zagrebških dvoriščih, še več prepirov sosedov, obešenega perila in skritih sestankov ljubimcev, ki sta se skrivala pred ljubosumnima ženo ali možem. Tudi streljanj s tragičnim koncem ni manjkalo.
Na eni od zagrebških ulic, Tkalčićevi, se večina življenja dogaja na dvoriščih. No, res da tudi na ulici, kjer kraljujejo lokali, a vseeno je največ življenja prav "tam izza". Lokali, obrtne delavnice, izložbe, ki vabijo in izložbe, ki odbijajo. Stanovalci pa polni zgodb o tem, kaj se je na tem ali onem dvorišču dogajalo, na katerem dvorišču je nastala ta ali ona glasbena skupina ali celo, na katerem je "saj veš, tisti, ki se zdaj kaže kot največji poštenjak" preprodajal "nekakšen bel prah ali kakorkoli se onemu že reče" ... Hja, taista dvorišča so bila še pred desetletji središče veselih uric zabave za premožnejše, saj je bila vsaka hiša v njej bordel. Skoraj do začetka druge svetovne vojne je bil Zagreb po vsej Evropi znan prav po bordelih, ki jim je zagrebška oblast podeljevala povsem legalna dovoljenja za njihovo delovanje.
Zdaj je prostitucija prepovedana. Vsaj taka, odkrita in javna. Prikrita očem in policistom, pa ne.
Oni dan me je na potep po "zagrebških poteh spominov in tovarištva" spravil kolega; izkušeni Zagrebčan, purger, ki v milijonskem velemestu živi že dolgo. Od rojstva do penzije in še naprej. No, res je imel benificirano delovno dobo, vendar vseeno ...
Po prvi kavici in ugotavljanju aktualnopolitičnošportnih razmer na Hrvaškem sva jo mahnila po mestu. Do nekega dvorišča; urejenega, čistega in z nekimi vrati, na katerih je pisalo nekaj v stilu - Ne moti, če res ni nujno!
Dekle je bilo staro kakšnih 25-26-27 let; no, morda je imelo kakšno leto manj, pa so se ji "delovne razmere" že začele izrisevati na obrazu. Prišla je od nekod iz Hercegovine, malo študira, kajpavem, kaj, pa tudi sama je bila glede tega malce skrivnostna. Ko je izvedela, da sem le prijateljev prijatelj, k njej pa sva prišla "le tako, malo na obisk", saj je izkušeni Zagrebčan imel prav v okolici neke opravke, je postala še bolj skrivnostna, a vseeno je izdala, da je v tej sobici na tem zagrebškem dvorišču že najmanj šest-sedem let. In prav všeč ji je.
Pač še nekdo, ki so mu všeč zagrebška dvorišča.
