Tiskane izdaje
Bil je eden tistih dni, pravzaprav ponedeljkov, v katerem je svetloba komajda začela predirati oblak, ki je prekrival Zagreb, ciprese na sosedovem griču pa so se naenkrat dvignile kakor stražarji, ki so napovedovali siv in modrikast dan. Celo nekaj jutranje meglice je bilo videti. Poležavati ali ne poležavati je bilo vprašanje, ki se je pretakalo z ene na drugo polovico ponedeljkovih dopoldanskih vijug.
»Brez veze; v mesto je treba,« se je oglasil radovedni Nekdo.
»Kam?« je vprašal radovedni Nekdo številka 2.
»Kaj pa, če bi jo mahnili v Muzej naivne umetnosti,« sta si bila nekako enotna Nekdo številka 1 in njegov brat Nekdo številka 2.
Dogovor je bil sklenjen, pot do tja niti ne tako dolga in utrujajoča. A kaj, ko se je zgodilo nepričakovano. Sredi julija, za povrh še sredi ponedeljkovega dopoldneva so bila vrata muzeja tesno zaprta in še bolj dobro zaklenjena.
Pozneje, ob kavi, izvem, da to, kar se mi je zgodilo, ni prav nič nenavadnega, saj je 30 zagrebških muzejev že tradicionalno zaprtih ob ponedeljkih. Iz enega od hrvaških časnikov izvem, da so iz kulturnega ministrstva muzejem že ničkolikokrat neuspešno predlagali, da bi svoja vrata odprli tudi ob ponedeljkih, še posebej v poletnih mesecih. »Muzeji so samostojne ustanove in samostojno odločajo, kdaj bodo imeli odprto,« je slišati.
Izvem tudi, da imata vse dni v tednu in vse dni v letu svoja vrata odprta dva zasebna zagrebška muzeja. In sicer muzej prekinjenih zvez in muzej avtomobilov Ferdinand Budicki. »Zaprtega dne si ne moremo privoščiti, saj se financiramo zgolj od prodanih vstopnic,« sporočajo iz obeh muzejev. No, odprt je tudi Hrvaški zgodovinski muzej.
Tisti dan, pravzaprav ponedeljek, v katerem je svetloba že predrla oblak, ki je prekrival Zagreb, ciprese na sosedovem griču pa več niso bile podobne stražarjem, ampak povsem pravim cipresam, sem prebiral enega od zagrebških časnikov in naletel na anketo, v kateri obiskovalci Zagreba ocenjujejo to in ono. In naletim na odgovore dveh Fincev, ki pravita, da ni nič nenavadnega, da so muzeji v Zagrebu ob ponedeljkih zaprti, saj je tako tudi na Finskem. »Zaposleni se pač morajo malo spočiti,« povesta Tina in Peik.
»Hja,« si rečem in jo mahnem proti Tkalčičevi; ulici, ki mi postaja vse bolj in bolj všeč. Zakaj? Zato!
In potem se spomnim, kako je hrvaška vlada na eni od majskih sej sprejela predlog zakona o podporah za ohranitev delovnih mest. Med drugim so delodajalcem ponudili možnost, da bi lahko poleg nedelovnega petka uvedli tudi nedelovni četrtek. Spomnil sem se, kako je hrvaški minister za delo in pokojninski sistem Mirando M. takrat pojasnil, da bo delodajalec lahko skrajšal delovni teden za največ 40 odstotkov ali za 16 ur, kar sta dva delovnika. Tako bodo na Hrvaškem poleg nedelovnega petka dobili tudi nedelovni četrtek.
In ko je točno opoldne usekal top z Lotrščaka, me je prešinila misel o nedelovnem ponedeljku, pa pod dalmatinskim soncem poležavajočih četrtku in petku, pa soboti in nedelji in spet ponedeljku. No, tisti torek in sredo bi pa že nekako pretrpel ...
Zvonjenje in vibriranje mobilnega telefona, izpis, da kliče šef, in njegov monolog z nujnimi nalogami pa so mi »v celoti pokvarili« moj zasanjani »finski« ponedeljek.
