Tiskane izdaje
Še zdaleč se ni poleglo razočaranje precejšnjega dela hrvaške javnosti zaradi kazni za nogometaša Šimunića, ki si je z vzklikanjem ustaškega pozdrava pred 25 tisoč glavo množico športnih navijačev prislužil 10 tekem prepovedi nastopanja za nogometno reprezentanco. Na hrvaških stadionih se pojavljajo novi in novi izpadi; zadnji se je zgodil minulo sredo, na srečanju med nogometaši Hajduka in Dinama. Žalostno, vendar resnično!
Nadaljuje se proticirilična zgodba. Štab za obrambo hrvaškega Vukovarja je predal več kot 630 tisoč podpisov za razpis referenduma o spremembah ustavnega zakona o pravicah manjšin in navsezadnje proti napisom na javnih objektih v Vukovarju v cirilici, in s tem sprožil postopke za začetek referenduma. Zgodba je stara že več kot pol leta. Že spomladi se je namreč v Vukovarju začelo zapletati, ko je srbska manjšina zahtevala, dvojezične napise v tem predelu, saj je popis prebivalstva pokazal, da je Srbov v tem delu hrvaške že več kot tretjina, ustava pa jim v takem primeru jamči − dvojezičnost. Upor Hrvatov, ki v cirilici vidijo »zlo, četništvo in vse hudo, kar so preživeli v domovinski vojni,« je bil precejšen, še večji pa, ko so se pred meseci na nekaterih pročeljih pojavili prvi dvojezični napisi, ki so jih še isti dan s kladivi razbili.
Pozabljen ni niti nedavni referendum, na katerem so se volivci odločali, ali bodo v ustavo vnesli določilo, da je zakonska zveza skupnost moškega in ženske. Volivci so se odločili, da je določilo treba vnesti v ustavo, v južni sosedi pa se je te nedelje že oprijel vzdevek − neprijetna referendumska nedelja; navsezadnje je s tem dejanjem zelo katoliška Hrvaška zaprla vrata tolerantnosti. Konservativna revolucija, ki se kaže v različnih pojavnih oblikah na različnih področjih pa dobiva nove in nove krake.
Včasih je zato najbolje pobegniti iz ponorelega sveta med knjige. Med knjige prijateljice, ki za hip ali dva, kolikor časa si pač vzamemo, odženejo slabe in temačne misli.
Te dni so mi v roke prišli podatki iz neke analize, da je kar polovica Hrvatov prepričanih, »da knjig sploh ne potrebuje«. Pa tudi, da so Hrvati med tistimi v svetu, ki berejo veliko manj kot znaša svetovno povprečje, da le 40 odstotkov populacije prebere najmanj eno knjigo na mesec (mimogrede, 73 odstotkov Nemcev prebere najmanj eno knjigo, za eno knjigo na mesec si vzame časa tudi 71 odstotkov Italijanov ...).
Sam imam rad knjige. Vedno sem jih imel in prav vesel sem bil, ko mi je katera od sester s svojih popotovanj »pritrogala« kakšno knjigo. Ne glede v katerem jeziku! In še zdaj mi je včasih prav nerodno, a vseeno prijetno, ko se zagledam v kakšno hrvaško mladenko, ki za sosednjo mizo namesto »drkanja po mobilnem telefonu«, lista knjigo in ob kavici čaka na »nekoga«. Ni jih malo takih, tukaj v Zagrebu. Vendar jih je še zdaleč − premalo.
Pred časom je bil v Zagrebu knjižni sejem. Prav prijetno se je bilo sprehajati med paletami knjig, enimi zloženimi v pravcata umetniška dela, druga, umetniško nametana na kup ... Gneče ni manjkalo, enotna ocena založnikov in knjigarjev pa je, da so bralci pokupili »za nekaj odstotkov knjig manj«.
Ko sem pred časom zapisal, da se po Hrvaški širi konservativna revolucija, sem bil deležen obtožbe nekega hrvaškega portala, da širim sovražni govor. Nisem se sekiral zaradi tega; še več, z enim od sodelavcev omenjenega portala sva celo nazdravila odhajajočemu in prihajajočemu letu ... Vendar, vseeno, izpad nogometaša, ki je vzklikal ustaški pozdrav, je za taisti portal in nekaj deset tisoč državljanov tukaj nekaj povsem vsakdanjega in nič kaj nenavadnega, tudi zahteva po ukinjanju pravic manjšinam je za najmanj 630 tisoč ljudi, kolikor jih je dalo svoj podpis za začetek pobude za referendum, je nekaj normalnega, takisto zahteva za ustavno določilo, da je zakonska zveza le skupnost moškega in ženske.
Zato pravzaprav niti najmanj nisem bil presenečen, ko sem prebral, da je bila ena najbolj prodajanih knjig na enem od prodajnih mest na nedavnem sejmu knjig v Zagrebu knjiga Zapisi iz NDH (Zapiski iz NDH; Neodvisne države Hrvaške; profašistične tvorbe med drugo svetovno vojno; op. a.). Gre za spomine Edmunda Glaisea von Horstenaua, Hitlerjevega pooblaščenega generala v takratni NDH. Prvih nekaj tisoč izvodov je bilo razprodanih v enem tednu.
