Hrvaška v mojem očesu: Zasebnost moje Severine

Zasebnost in meje kot zanimiv fenomen.

Objavljeno
17. februar 2014 11.08
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

»Poln, kufer imam teh bab,« je oni dan dejal znanec, sicer gledališki igralec. Ko sem ga s pogledom vprašal »zakaj že?«, je le zamahnil z roko in pokazal na revijo, ki je na naslovnici (menda že milijontič) objavila fotografijo hrvaške igralke in estradnice Vučkovićeve. Severine, če kdo še ne ve, kak priimek sicer nosi ta znani hrvaški nacionalni ponos.

Na fotki je bila v bikiniju, nekje na toplem, na peščeni plaži je poležavala, poleg nje pa je skakljal njen sin in sin tistega srbskega poslovneža Milana, s katerim sta se silno ljubila, on je bil njen princ, ona njemu kdobivedel kaj, zdaj pa se občasno srečata na sodišču, kjer se prepirata okoli skrbništva ubogega otroka. Seveda se nenehno modno usklajena igralka in pevka zelo rada nastavlja objektivom, izjav ne daje, pa tudi njena odvetnica je bolj redkobesedna.

S kolegom sva nato »udarila« eno moško. Seveda, s »Severino nacionale« v glavni vlogi. Najprej sva obdelala njeno sodno zgodbo, v kateri sodeluje, pa spletni portal, ki je pred desetletjem prvi objavil sporni film, pospremljen z naslovom Ljudje, imamo Severinin pornič. Estradnica, ki je bila takrat na vrhuncu slave, je ponorela in zahtevala umik filma, ki si ga je v tistih dneh ogledalo na tisoče takšnih in drugačnih oboževalcev, vendar so bile njene zahteve sprva neuspešne. Vse dokler ni zagrebško sodišče s potrditvijo nižjestopenjske odločitve presodilo, da je bila kršena pevkina zasebnost in oblateno njeno ime. Sodišče je pri tem v ospredje postavilo vprašanje meje, do katere lahko sežejo mediji, ko gre za »obveščanje javnosti o javnih osebnostih«.

Potem je danes 40-letna pevka in igralka, ki je bila po lastnem zatrjevanju prepričana, da ne bo zaradi izgubljenega ugleda nikoli več stopila na oder, vložila tožbo proti portalu in leta 2011 le dosegla, da ji je moral Index.hr izplačati dobrih 10.000 evrov odškodnine. Ker se to ni zgodilo, so njeni odvetniki dosegli zaseg žiga lastniku portala in mu močno zagrenili poslovanje.

No, potem sva se s kolegom nekaj malega v zvezi z zasebnostjo dotaknila tudi francoske igralke Julie Gayet, ki je zaradi medijskega poročanja o njeni aferi s francoskim predsednikom Françoisom Hollandom takisto vložila tožbo. Poročajo, da se je 41-letnica tako odzvala predvsem na objave fotografij, na katerih sedi za volanom avtomobila.
Te fotografije bi namreč lahko predstavljale namerno kaznivo dejanje kršenja njene pravice do zasebnosti, za katero je v Franciji predpisana do enoletna zaporna kazen in denarna kazen do 45.000 evrov. Preliminarne preiskave so menda že sprožene. Kakorkoli, Gayetova je že ob začetku poročanja o aferi vložila civilno tožbo, s katero želi od tabloida, ki je vse skupaj objavil, iztožiti odškodnino v višini 50.000 evrov zaradi kršenja zasebnosti.

In tako sva, midva strokovnjaka za zasebnost, obdelala gospo Vučković in gospo Gayetin si bila povsem edina, da bi o zasebnosti in mejah, do katerih omenjena sega in sme segati, morala še kdaj reči dva ali celo tri stavke. No, pa tudi da je skupaj pravzaprav zanimiv fenomen.

Ko so namreč osebnosti − pa najsi bodo estradnice, igralke, le šefe kuhinj, nastopačice v reklamah ali voditeljice − znane in na vrhuncih nekega javnega zadovoljstva, vse te še bolj rade nastopajo. Rade razkazujejo spalnice, celo kopalnice in toaletne prostore, odpirajo vrata omar in hladilnikov, da o spodnjem perilu niti ne pišemo. Ko jim gre nekaj narobe, na njihovo mesto pa vstopi kakšna nova, mlajša, s krajšim krilom ali, bog ne daj, z boljšim glasom, da o stasu niti ne govorimo, postane ta zasebnost hudičevo omejena. »Prosim, spoštujte zasebnost,« se zasliši čivkanje in moledovanje, največkrat v spremstvu odvetnikov. Tudi z začetka ali konca moje zagrebške ulice.

Tisto revijo s 40-letno pevko v bikiniju sva s sogovornikom prestavila na drugo mizo, pač, da ne preideva meje zasebnosti, jo prekrila z dnevnikom, ki je na prvi strani objavil zgodbo o tem, kako nekatere hrvaške nadškofije odpirajo podjetja, da bi se domnevno izognili plačilu davkov, in vso energijo namenila malo manj zahtevni problematiki.