Tiskane izdaje
Ziegler ni niti poskušal skrivati odpora pred hipstersko starinskostno estetiko, ki jo podpihujejo instagramovi posebni učinki: posnemanje starih fotografskih filmov, črnobelost, videz kamere obskure in podobni prijemi, s katerimi uporabniki ajfounov pestrijo svoje banalne mobiposnetke. Bohn se je branil, da »objektivna« fotografija ne obstaja, zato je vsak fotograf − tudi poklicni fotoreporter − še vedno »umetnik«, ki v podobe vnaša veliko subjektivnega. Zato instagramovcev ne smemo zgolj obsojati kot slabih fotografov, ki lahko z nekaj softverske pomoči postanejo »kreativci«, ampak moramo v njihovemu početju prepoznati zelo pomembne sestavine fotografije, ki jo puristi prevečkrat spregledajo: željo po olepšanju doživetij, potrebo po občinstvu in možnost demokratičnega sobivanja različnih okusov.
Takšne debate imajo dolgo zgodovino in skupen povod: tehnologijo, ki je nekoč posvečeno obrtniško dejavnost odprla množicam. Starejši arhitekti so bili nezaupljivi do programov CAD. Računalniško namizno založništvo je zmotilo šolane oblikovalce. Novinarje so vznemirili blogerji, stare telegrafiste so strašili neuki operaterji poznejših avtomatskih električnih telegrafov. Branilci starih privilegijev so se ponavadi zagradili za okope poklicnih meril, obrtniške odličnosti, kakovosti, okusa, tradicije in estetske večvrednosti. Napadalce so obmetavali z očitki, da prinašajo površnost, instantnost, neokus in spodkopavanje standardov. Ti pa so prodirali z idejami demokratičnosti, izvirnosti, napredka in neizogibnih družbenih sprememb.
Kanadski sociolog in predavatelj na londonski univerzi LSE Richard Sennett se je v svojih knjigah večkrat spraševal, kakšne družbene spremembe nakazujejo zgodovinski instagramski dvoboji. Katere delovne vrednote postajajo preživete in katere jih nadomeščajo? Katere veščine se začenjajo zdeti odvečne in katera znanja se vzpenjajo namesto njih?
V odmevni analizi narave dela v sodobnem kapitalizmu The Culture of New Capitalism, se je Sennett med drugim dotaknil zadrege ameriških in evropskih inženirjev, ko so sredi sedemdesetih let ugotovili, da njihovi japonski kolegi namenoma načrtujejo izdelke, ki bodo čez nekaj let prenehali delovati. Za številne teoretike industrijskih družb je tedaj industrijska proizvodnja dosegla točko, ko je bilo avtomobil − ali kateri koli potrošniški izdelek − lažje izdelati kot prodati. Zato se je začela krepiti vloga kulturne industrije (zlasti oblikovanja in oglaševanja), ki je morala množičnim tovarniškim izdelkom dodati nove vsebine in pomene, ki je njihovo tovarniško enakost prikrila z utvaro individualizma, v kateri so se prepoznavali potrošniki: njihova samopodoba, želje in potreba po družbenem statusu.
Inženirji, ki so se trudili zasnovati dolgožive naprave, in specializirani industrijski delavci, ki so znali zelo dobro izdelati določen izdelek, so doživljali usodo nekdanjega samooskrbnega kmeta, ko ga je v 19. stoletju doletela industrializacija. Rokodelska odličnost je bila v novem kapitalizmu vse večja ovira, je ugotavljal Sennett, saj je nasprotovala vrednotam delovne prilagodljivosti, podjetnosti in nenehnega samoizumljanja novih poklicnih karier, ki so značilne za današnje delavske zglede.
Rokodelec se je težko odrekel veščini, ki jo je razvijal dolga leta (najmanj 10.000 ur, trdi Malcolm Gladwell). Še težje je sprejel misel, da morajo njihovi izdelki zdržati le do izteka garancijskega roka, preden ga bo potrošnik zamenjal z novim. Moralistični očitki, ki so jih poslušali specialisti − da so neprilagodljivi, preživeti in premalo podjetni −, so jim vzbujali občutek krivde in jih prepričevali, da so sami odgovorni za svojo odvečnost. Vendar so bili razlogi precej bolj kompleksni in povezani s premikom »dodane vrednosti« na področje storitev. Rokodelska odličnost pač ni več ustvarjala dovolj gospodarske rasti, da bi ustregla pričakovanjem finančnega sektorja in borze.
Instagram, spletna družabna omrežja, blogi, lajkanje in nenehno samorazstavljanje na elektronskih platformah napovedujejo podobno spremembo, kot so jo pred tridesetimi leti oznanili japonski inženirji, ko je njihove delodajalce nehala zanimati dolgoživost izdelkov. Poklice, ki so imeli v novem potrošniškem kapitalizmu podobno vlogo kot tovarniški specialisti v v industrijskem kapitalizmu − oglaševalce, novinarje, fotografe, oblikovalce, programerje in številne druge nosilce »ustvarjalnih industrij« −, zato verjetno čaka zelo primerljiva usoda, saj njihove stare veščine in obrtniške odličnosti ne bodo več dovolj dobičkonosne. Še zlasti zato, ker se bodo morale primerjati z novimi ustvarjalci dodane vrednosti, kakršne danes pooseblja Facebook: platforma, ki zna monetizirati na milijone ur neplačanega dela, dokler ostane neplačano.
Usoda poklicev v ustvarjalnih industrijah je tesno povezana z uspehom poslovnih modelov, ki temeljijo na neplačanem »amaterizmu«, množicanju ter izkoriščanju navidez neskončnih človeških surovin, za katerimi rudarijo komunikacijske tehnologije (pozornost, potrošniške odločitve, prosti čas, ustvarjalnost ...). Neizogibno izčrpanje teh surovin bo imelo podobne posledice kot druga podobna izčrpanja okoljskih in družbenih ekosistemov − splošno krizo, boj za surovine in iskanje alternativ, ki se bodo zgledovale po nekdanjih rokodelskih vrednotah: spoštljivejšem odnosu do virov, trajnosti in zavračanju potrošniške potratnosti. Vprašanje je le, kakšne veščine bodo takrat − po desetletju nenehne fleksibilnosti in delne pozornosti, ki napaja »informacijsko ekonomijo« − sploh še živele.
