Tiskane izdaje
Že precej časa nisem pisala bloga kot iskalka zaposlitve. Prvi razlog je bila ugotovitev, da ne morem biti aktivna iskalka službe, ker pričakujem otroka. Drugi razlog je bilo moje prepričanje, da ob vseh novih obveznostih in številnih obiskih pri zdravniku zaradi zaposlitve ne bom prav zelo zaskrbljena, saj bom preveč obremenjena z novimi izzivi.
Toda kot mi je nekdo rekel: »Mislim, da se tej temi ne boš mogla izogniti niti v najbolj zavzeti skrbi za otroka ...« Zelo hitro sem ugotovila, da je imel prav. Ob vseh novih skrbeh in seznamu stvari, ki jih moram kupiti, sem se kmalu zavedla, da ne morem nehati razmišljati o službi, denarju in stroških. Poleg tega sem ob branju članka kadrovskega strokovnjaka Radovana Kraglja ugotovila, da ne smem kar tako obupati in da bi bilo modro, če ostanem aktivna tako dolgo, kot bo le mogoče, čeprav ni nobene možnosti za to, da bi v bližnji prihodnosti našla redno zaposlitev.
Kljub temu še vedno slišim glas, ki mi pravi, da od življenja ne smem pričakovati preveč. Vem ... kar pesimistična misel, ampak prepričana sem, da je med ljudmi zelo pogosta. Dolgo sem razmišljala o tem, zakaj so ljudje tako pesimistični. Je to zaradi okoliščin, ki vladajo v družbi in na trgu dela, ali zaradi krivic, ki se dogajajo okrog nas, v vseh sferah in na vseh ravneh zasebnega in javnega življenja? Ali je krivo dejstvo, da so mnogi med nami v življenju sprejemali slabe odločitve?
Kolikokrat smo že pomislili, da se je vse vesolje zarotilo proti našemu uspehu in sreči? Toda jaz bi na to odgovorila: kaj pa če je naš največji »sovražnik« nekdo, za kogar nismo nikoli mislili, da bi nam lahko povzročil bolečino in nas spravljal v negotovost? Kaj če smo ta oseba ... mi sami? Kaj če sami zaviramo svoj uspeh? Ne vem, koliko se lahko v resnici krivimo za razmere na trgu, toda ali nismo vsi del tega nepravičnega sveta? Ali ne igramo vsi vloge v našem mikrokozmosu in v širši družbi? In koga lahko v resnici iskreno krivimo za vse slabe odločitve, ki smo jih sprejeli v življenju?
Kaj če smo torej mi tisti, ki smo krivi za svoje poklicne neuspehe, za dejstvo, da pri določeni starosti nismo dosegli ničesar izjemnega in da nimamo nikakršne kariere ... Če to vprašanje pogledam z ženskega stališča, sem prepričana, da se večkrat napačno odločamo ali se sploh ne odločimo zato, ker preprosto ne verjamemo, da smo sposobne uspeti. Bojimo se izzivov, bojimo se novega. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da to pravzaprav ni tako zelo drugačno od nezdravega razmerja, ki ga ne moremo prekiniti in zaživeti same, saj ne vemo, kaj lahko pričakujemo, ali pa se bojimo spet hoditi na zmenke, ker nas je strah neznanega.
Kolikokrat sem vztrajala v slabo plačani službi, ker nisem vedela, kaj mi bo prineslo novo delovno okolje, in sem se bala ostati brez »varovala« plače, ki sem jo dobivala v tisti slabi službi. In kolikokrat sem se odločila, da ne bom poslala življenjepisa, saj sem bila prepričana, da nisem dovolj dobra za razpisano delovno mesto in da sploh nima smisla poskusiti, ker mi tako ali tako ne bo uspelo.
Misli o tem me vznemirjajo že nekaj časa. Včasih nam ne manjka spretnosti, znanja, talenta in izkušenj. Včasih ne tvegamo, se ne borimo in ne napredujemo zaradi nas samih, zaradi pomanjkanja samozavesti, poguma in zaupanja. Zaupanja v nas same, v življenje in v priložnosti. In to pomanjkanje lahko v našem poklicnem življenju predstavlja večjo oviro kot finančna kriza, »zarote« in vse krivice tega sveta ...
