Tiskane izdaje
Nenavadno veliko znancev in drugih bralcev si je v moji nedavni kolumni za Sobotno prilogo zapomnilo predvsem misel nekdanjega varuha pravic bralcev pri Guardianu Iana Mayesa, ki je časopis primerjal z idealno tovarno napak.
Naši pogovori so bili zelo podobni. Najprej so jih zanimale moje izkušnje z delom v časopisni tovarni in strategije, s katerimi se poskušam izogniti neumnostim in manipulacijam. Nato je sledilo vprašanje, ali se tudi novinarji kdaj vprašamo, v kakšnih okoliščinah delajo ljudje, o katerih poročamo, saj v tovarnah napak delajo tudi drugi poklici.
Od zdravniškega specializanta sem izvedel, da se še tako kaotična novinarska redakcija verjetno zelo težko primerja z urgenco, saj na enem mestu skoraj ni mogoče zgostiti več adrenalina, strahu, naglice, čustev, stresa in bolečine.
Profesorica v srednji šoli se je razgovorila o diktatu mature, lovu na točke in pričakovanju, da je treba v prepolnem razredu izvajati ustvarjalen in posameznim učencem prilagojen pouk.
Mlajši znanstvenik je opisal vrvohodenje med pedagoškimi obveznostmi in zbiranjem habilitacijskih točk, državni uradnik je pojasnil, kakšno kadrovsko in organizacijsko opustošenje so povzročile politične menjave v zadnjih desetih letih.
Kljub kritiki delovnih razmer pa so zatrdili, da je v njihovem poklicu zelo malo takih, ki bi namenoma delali slabo. O večini kolegov in sodelavcev so imeli pozitivno ali vsaj nevtralno mnenje. Sogovorniki niso iskali izgovorov za neodgovorno ali površno delo, a so povedali, da so včasih napake, bližnjice ali kompromisi nujen del poklicnega vsakdanjika. Nujno je treba odpraviti njihove posledice ali se potruditi, da se ne bodo več ponovile, ampak tega ne moremo doseči s posploševanjem, zgražanjem, moraliziranjem ali obsojanjem, kar tako radi počnejo mediji. Čeprav je iz moje kolumne razvidno, da tega tudi sami ne maramo.
Ob njihovih razlagah sem pomislil, da smo verjetno vsi zelo razumevajoči do svojega poklica − ker ga poznamo, ker smo se tudi sami učili iz napak, ker poznamo razmišljanje naših kolegov. Vendar takšno razumevanje hitro izpuhti, kadar se znajdemo na področju drugega poklica. Kako razumevajoč sem lahko do preobremenjenih zdravnikov, ko bom po prometni nesreči dolge ure čakal na prepolni urgenci? Se bom poskusil vživeti v vzgojitelje, profesorice in asistente, ko bodo skrbeli za mojega otroka in se mi bo zdelo, da se mu premalo posvečajo? Me bo zanimalo, kaj vse so v zadnjih letih prestajali uslužbenci na javnih uradih in davčni upravi, ko se bom zapletel v birokratski kavelj 22?
V zgodnjih novinarskih letih so se moji tedanji uredniki in sodelavci zelo trudili zmanjšati mojo zmožnost vživljanja v tujo kožo. Ne samo zato, ker je kritična drža v novinarski skupnosti skoraj sopomenka za »resno« novinarstvo (najslabše je, če veljaš za »prijaznega« ali celo »zlizanega«). Prevladovalo je prepričanje, da neizkušeni novinarji zelo hitro podležemo usmiljenju ali preveliki obzirnosti do sogovornikov. Previdno izbiramo pridevnike, mehčamo stavke, hitro nas je mogoče prepričati, da ima zgodba neskončno različnih plati, čeprav so to samo izgovori. Občutljivi smo na slabo voljo ali čustvene odzive (jezo, žalost ...), še tako problematičen politik ali poslovnež se nam zna prikazati kot žrtev zarote, sodelavcev ali objektivnih okoliščin. Zaradi tega hitro postanemo premalo ostri in ne znamo jasno ubesediti neprijetnih dejstev.
Ta skrb je pogosto upravičena, saj naravno človeško sočutje in zmožnost vživljanja premišljeno izrabljajo lobisti, politiki in drugi, ki poklicno sodelujejo z novinarji. Če podjetje zaposli družabnega in prijetnega človeka za odnose z javnostjo, da vzdržuje prijateljske stike z novinarji, je to za delodajalca odlična obramba pred negativno publiciteto (»prijatelja« vendar ne moremo spravljati v težave s preveč kritičnim pisanjem). Enak učinek ima druženje s politiki in gospodarstveniki, kjer lahko zaradi drobnih privilegijev in »ekskluzivnega« dostopa do informacij hitro dobimo varljiv vtis, da smo se zbližali z elitami, o katerih poročamo. Takrat postanemo do njih preveč »sočutni« in ne moremo opravljati nadzorne vloge.
Vendar se pred takšnimi nevarnostmi ni mogoče ubraniti s pomanjkanjem empatije, ki ga prevečkrat povzroča novinarska poklicna vzgoja. Prej nasprotno.
Empatija ne pomeni odobravanja ali spodbujanja napačnih in nedopustnih dejanj, ampak poskus razumevanja, kaj jih je spodbudilo. Brez želje po razumevanju ljudi, njihovih motivov in življenjskih okoliščin ne moremo pričakovati verodostojnega opisovanja in komentiranja zapletenih družbenih procesov. Brez empatije je kritičnost samo nevedno agresivno vzbujanje pozornosti in krokodilje sočutje do »malega človeka«, ki morda prinaša udarne naslovnice in gledane televizijske prispevke, a pri tem še poglablja razdore med ljudmi, ki bi morali sodelovati in reševati skupne probleme.
Te dragocene sposobnosti pogleda skozi tuje oči pa ne preverja noben novinarski strokovni izpit. Kot tudi ne strokovni izpiti v drugih »človeških« poklicih, od katerih je odvisna kakovost življenja v kompleksnih in vse bolj razdrobljenih sodobnih družbah. Ali celo njihovo preživetje.
