Tiskane izdaje
Dopustniški časi prinašajo (vsaj za tiste srečne noge, ki si dopust na morju lahko privoščijo) sladke skrbi, kot je, denimo, nakup novih natikačev. A izkaže se, da se ta sladka skrb kaj kmalu lahko spremeni v bridko razočaranje. Zakaj? Iz neznanega razloga so svet zavzele japonke, kjer dva paščka, združena med nožnim palcem in kazalcem, fiksirata podplat na nogo.
Japonke imajo povsod, japonke so vseh vrst, drage in poceni. Izdelujejo jih v vseh barvah. Obstajajo celo japonke, kjer se je domišljija ustvarjalca zares razbohotila in preprosto obutev izkoristila za najrazličnejše vzorčaste umetnije. Japonke so na razpolago v različnih materialih, v usnju, plastiki in v platnu oziroma kakšni drugi tkanini. Prevladujejo tiste z ravnim podplatom, a sem pa tja se najde tudi japonka s polno peto. Skratka, japonke so zavzele svet, ne da bi noge tega sveta na to sploh trznile. Stopala, ki še naprej verjamejo v stari dobri natikač z enim samim pasom, poveznjenim čez kopito obuvala, so tako prepuščena obupu, ker je ta obutev iz nejasnega razloga izginila iz obličja Zemlje.
Seveda bi mnoge človeške tace rekle, da gre za minoren problem privilegiranega razreda dopustniških stopal, kar je po svoje res, a z našega vidika je zagata resna. Sva namreč neumen par nog – in prav gotovo nisva edini – , ki japonk preprosto ne preneseta. Te nas vselej tako ali drugače poškodujejo, od odrgnin do pravih krvavih ran, tako da je naše letovanje potem povezano z groznimi žulji, kopanje pa zgolj dodaja sol na rano.
Kam so izginili vsi klasični natikači, ki so nekoč suvereno vladali nad poletnimi obuvali? In zakaj ne izdelujejo novih? Je res tako nezamisljivo, da obstajamo noge, ki srčno zavračamo diktat japonke? Prav gotovo bi, če bi skupaj z našimi nožnimi somišljenicami prišle do glasu, dosegle, da se nas obravnava kot zatirano manjšino in se za nas ponovno vpelje industrijo klasičnega natikača.
Dokler se zatirane noge ne bodo združile in dosegle svoj namen s solidarnimi protesti – denimo s splošno stavko, kjer bodo odklonile hojo z japonkami – , jim preostane le to, da se skozi svoje trpljenje naučijo, kako v resnici deluje trg. Pozabiti moramo na pravljico, po kateri mi, množica potrošniških stopal, s svojim povpraševanjem in z zadovoljstvom nad dobrimi proizvodi in z zavračanjem slabih, diktiramo proizvajalcem, kaj naj proizvajajo. Primer triumfa japonk jasno kaže, da proizvajalci in njihovi tržni agentje mirno preslišijo pobude ožuljenih nog, iz proizvodnje umaknejo klasične šlape in nam vsilijo novo obutev, nato pa nam njihova trobila to vsiljeno zamenjavo prodajo kot novo modo in kot našo svobodno izbiro. Fuj!
Noge Jele Krečič, v Ljubljani, 21.6.2013
